Našla sem jo med iskanjem materiala za eno od številnih proslav, ki sem jih pripravila, da bi se skupaj veselili praznika, se povezali in da nam bi bilo lepo. Potem je kar ostala in na veliko jutranjih sprehodih je dajala ritem mojim korakom. Pesem je neskončno prijazna in zdravilna. Morda bi jo morali utekočiniti in prodajati kot zdravilo. Tako namreč pravi Sanja Valentin o besedni zvezi ljubim te, ironično seveda. Marjanina pesem pa je svetla in tako zelo resnična. Vedno se mi je zdelo, da nam Ježek s svojimi humornimi in duhovitimi pesmimi in popevkami daje navodila za življenje. Ko gre tvoja pot od tod je ena sama prispodoba svobode, saj v njej zapuščanje in odpuščanje odigrata ključno vlogo. Podajata si roke kot v kakšnem dekliškem plesu, kolu. Ježek v pesmi pravi, da se ljudje v življenju srečujemo nenehoma, da v teh srečanjih puščamo sledi, ki so verjetno navdih življenja za nas in druge. Ob slovesu si podarjamo objeme in z njimi moči, slovo naj bo objem dveh rok, pravi, in ne kupa pelina.
Ko sem brala dramsko besedilo, je bila Sanja Valentin ves čas ovita v kokon te melodije. Seveda sem ji namenila tudi druge pesmi Marjane Deržaj, predvsem zato, ker jih igralka Anja Drnovšek odlično zapoje, in ne bi bilo prav, da tega daru ne bi delila z občinstvom. Ampak tudi to ne bi bilo dovolj, če Anja ne bi v celoti posvojila te ženske, rojene izpod peresa liverpoolskega dečka, ki je ob dopoldnevih v delavskih stanovanjih poslušal žene, čakajoče na svoje može in v razmišljanju o svojih življenjih. To pa je zelo blizu zasavskim hribom, od koder je na naše morje prišla Anja.
In tako Marjana Deržaj vrtinči duh, da poplesuje v ritmih ljubezni, in vse, kar v sebi nosi zametke življenja, se razbohoti kot narava spomladi, neubranljivo, z radovednostjo in strastjo brzi življenju naproti.
Ampak to niso edine pesmi, ki so mi nosile poglede in vzdihe Sanje Valentin. Na morju, neskončno globokem, kot mu pravi sama, je čoln in v njem je srečanje veliko in pomembno. Srečanje s Costasom ali srečanje s sabo. Sanja v tem prizoru poje Marjanino interpretacijo El condor pasa, ki jo je upesnil Gregor Strniša. V resnici pa sem sama na tem mestu vedno slišala Balaševićevo pesem Život je more. In ob tem občutku široke, težke vode, ki se vali po ravnici, sem kljub vsemu videla to veliko ptico, ki me je prepričala, da bo Sanja Valentin letela v svojem življenju skupaj z Marjano Deržaj. In nekje daleč za njo bomo vsi ostali peli z Đorđem: Život je more, pučina crna, po kojoj tonu mnogi što brode. Nije mi srce plašljiva srna, ja se ne bojim velike vode. U jutra rana plaše me senke minulih dana, sećanja mutna kao u laži, kao u snu. Ipak se borim, ipak se nadam, sve manje letim, sve više padam.
