Newyorški župan Zohran Mamdani je 34-letni karizmatični politik, ki je del in verjetno najbolj znan član skupine tako imenovanih progresivnih oziroma, če poslovenimo, naprednih županov.
Kdo je mladi musliman, ki je postal novi župan New Yorka? (video)
Sam zase pravi, da je demokratični socialist. Gre za politično usmeritev, ki se v ZDA v zadnjih letih, presenetljivo ali pa tudi ne, zelo krepi in katere »oče« je neumorni 84-letni senator Bernie Sanders.
Mamdani je nedvomno politik, ki zna biti populističen. Slika se z otroki v vrtcu, oblečen skoči v bazen, na shodih občasno nastopa kot DJ, vedno ima pripravljen širok nasmeh in tako naprej. Ob tem pa je Mamdani tudi politik, ki mu je, vsaj za zdaj, uspelo uresničiti veliko tega, kar je obljubljal pred volitvami.
Vsi navajajo, da je zmanjšal oziroma izničil 12 milijard dolarjev težko proračunsko luknjo, ki jo je podedoval od prejšnjih mestnih oblasti. Še bolj kot sam podvig je zanimiv način, kako ga je dosegel. Ni ubral najbolj preproste poti, torej splošnega zategovanja pasu z rezanjem sredstev tam, kjer je najlažje, pri splošni porabi, ki zadeva večino prebivalcev, ampak je denar dobil tudi tako, da je uvedel davek na vsako drugo nepremičnino, vredno več kot pet milijonov dolarjev.
Ob tem krepi javni promet, uvedel je denimo dodatne avtobuse, znižal ceno vozovnic za podzemno železnico, 700 milijonov dolarjev namenil šolam in zagotovil 1,2 milijarde dolarjev za univerzalno otroško varstvo. V mestu, kjer stane otroško varstvo med tisoč in 1700 dolarji na mesec in se zato družine z več otroki izseljujejo, je to izjemnega pomena.
Za več kot milijon stanovanj je zamrznil najemnine. Spodbuja gradnjo novih stanovanj, načrtuje jih 200 tisoč v desetih letih in 16 tisoč v prihodnjih dveh letih, od tega polovico za tiste z najnižjimi dohodki.
Ni pozabil niti na živali. Uvedel je brezplačno hrano za živali za tiste lastnike, ki si hrane zanje sicer ne bi mogli privoščiti oziroma bi se morali odločati, ali kupiti hrano za domačo žival ali za družino.
Podatki kažejo tudi, da je zakrpal več kot sto tisoč lukenj na slabo vzdrževanih cestah, ob hudem sneženju pozimi pa je vsem, ki so začasno prevzeli delo odstranjevanja snega, plačal 30 dolarjev na uro.
Ob tem se je v mestu zmanjšala stopnja kriminala, beležijo najmanj umorov in streljanj po letu 1993.
Seveda se tudi njemu kje zalomi, ampak njegovi nasprotniki, ki jih ni malo, se morajo strinjati, da je naredil ogromno in da, čeprav je položaj zasedel brez prejšnjih izkušenj, dela presenetljivo dobro.
V ZDA je še kar nekaj županov in županj velikih mest, ki gredo po podobni poti, na primer v Seattlu, Bostonu, Washingtonu in drugje.
Vsem je skupno, da preizkušajo nove poti in s tem izzivajo ustaljene politične strukture in politike. In seveda dokazujejo, da tudi tako imenovana leva ideologija in uspešno upravljanje še kako delujeta v praksi.
Ob tem bi bil morda že čas za razmislek o naraciji, ki je pogosto v uporabi: za ideologijo velja prepričanje, da bi morali najbogatejši prispevati več, da je treba izboljšati splošne življenjske pogoje tistih, ki živijo najslabše, skrbeti za okolje, ranljive skupine in tako naprej. Po drugi strani pa se volilno telo prepričuje, da omogočanje bogatim, da so še bogatejši, stiskanje in rezanje sredstev srednjemu razredu in najrevnejšim ter izključevanje in sovraštvo do manjšin veljajo za edino normalno stanje stvari.
POVEČAJTE NAM DAVKE, MI SI TO LAHKO PRIVOŠČIMO
S precej podobno progresivno politiko si je sloves in ime ustvaril župan Manchestra Andy Burnham, ki je zdaj postal predsednik britanske vlade. Tudi on se je zavzemal za boljši javni prevoz, gradnjo dostopnih stanovanj ter večjo obdavčitev bogatejših in korporacij. Prav te dni je več kot sto milijonarjev s sedežem v Veliki Britaniji Burnhama pozvalo, naj to politiko uvede tudi na nacionalni ravni in poveča davke tistim, ki imajo največ premoženja.
OD 10 TISOČ EVROV MESEČNE PLAČE OBDRŽIJO LE OKOLI 2000 EVROV
Kaj pa župani nam bližje? Znana in uspešna je županja drugega največjega avstrijskega mesta Gradca iz vrst Komunistične partije Avstrije. Mesto uspešno vodi že leta, ne nazadnje tudi zato, ker od plače, ki znaša več kot deset tisoč evrov, vsi člani mestnega sveta iz te stranke obdržijo le okoli 2000 evrov, preostalo pa vrnejo v sklad za tiste, ki so v stiski.
Mesto se uspešno loteva različnih projektov. Tako se je na primer član mestnega sveta domislil boja proti tigrastim komarjem, ki jih je tudi pri nas zaradi vedno toplejšega podnebja vse več, prenašajo pa lahko tudi nevarne bolezni.
V Gradcu zdaj v naravo spuščajo na milijone z rentgenskimi žarki steriliziranih samcev. Ti komarji ne pikajo, mladih komarjev pa je veliko manj, po ocenah kar za 70 odstotkov. Gre za ekološki način zmanjševanja njihovega števila brez strupenih kemikalij.
Vedno več je mest, na primer Varšava, München, Barcelona in Pariz, kjer so izvolili bolj progresivne politike, kot jih volivci izbirajo na nacionalni ravni. Na nacionalni ravni se, kot vemo, marsikje zelo krepi skrajna desnica.
Na lokalni ravni gredo politiki pogosto, in to z uspehom, veliko dlje kot na nacionalni. Župani in županje so globalno vse bolj na čelu najbolj potrebnih družbenih sprememb.
Brez dobrega, recimo temu, PR-ja pa ne gre niti na lokalni ravni. Pravzaprav še posebej ne na lokalni ravni. Mamdani je bil izvoljen tudi zato, ker je njegov program dobesedno od vrat do vrat razlagalo na tisoče prostovoljcev.
V razmislek pred bližnjimi lokalnimi volitvami pri nas. Ni dovolj, da imaš dober program, volivcem moraš ta program tudi nazorno in uspešno predstaviti. Če ne gre drugače, tudi od vrat do
