Že od daleč jih je bilo slišati. Kot grmenje, ki se približuje. Kot veter, ki drvi po avtocesti. In potem so v izolskem Arrigoniju zabrneli motorji. Dobesedno sicer ne. A skoraj. Člani legendarne zasedbe Divlje jagode so namreč sobotni koncert začeli z eno svojih največjih uspešnic – Motori. In z njo so dve uri in pol pozneje, z vetrom v laseh, tudi odšli z odra.

Vmes pa je bila Izola priča večeru, ki je pokazal, zakaj pesmi, nastale pred desetletji, včasih preživijo vse. Menjave generacij. Glasbene trende. Čase, ko so nastajale. In celo ljudi, ki so jih nekoč prvič poslušali.

Pred Divljimi jagodami je oder ogrela lokalna zasedba Hornets, nato pa je prišel čas za skupino, katere zgodba traja že skoraj pol stoletja. In začelo se je glasno.

Od prvih pesmi do danes

Divlje jagode so v izolskem Arrigoniju zavrtele čas nazaj. Vse do svojih začetkov. Na setlisti je bilo namreč kar nekaj skladb s prvega albuma, ki je izšel leta 1978. Ob njih je Zele obujal tudi spomine na čas, ko se je zgodba Divljih jagod šele začenjala. Ni bilo lahko. Ne zato, ker pesmi ne bi bile dobre, je povedal občinstvu. Preprosto je bilo treba nekako vse skupaj spraviti skozi. Posneti. Izdati. Pokriti stroške. Preživeti. In pesmi so preživele. Odmevale so skozi čas. In v soboto zvečer znova odmevale v Izoli.

Jedina moja, Želim da te imam, Zauvijek tvoj … Pesmi, ob katerih je bilo v občinstvu mogoče videti ljudi različnih generacij. Nekateri so z Divljimi jagodami očitno odraščali. Drugi so jih odkrili precej pozneje. Toda v soboto to niti ni bilo pomembno. Glasba je bila ista.

Le glasovi, ki so jo skozi leta nosili, so se menjavali. In v Izoli sta se srečala kar dva. Ob Liviu Beraku se je na odru pridružil še Toni Janković, prvi pevec Divljih jagod. Vsak na svoji strani odra sta si izmenjevala vokale. Dva različna glasova iste zgodbe.

Vmes Zele. S kitaro v rokah in prepoznavnim zvokom, brez katerega Divlje jagode preprosto ne bi bile Divlje jagode. Po skoraj petih desetletjih še vedno tam, kjer je bil od začetka – v samem jedru Divljih jagod.

Za trdno ritmično podlago so poskrbeli še preostali člani zasedbe, med njimi madžarski basist András Ispán, na klaviaturah Damjan Deurič, za bobni pa Emil Kranjčić. Bend je deloval uigrano, a ne rutinsko. Po vseh teh letih je bilo na odru še vedno dovolj energije, da pesmi niso zvenele kot obujanje preteklosti.

Od Krivo je more do novih sledi

Seveda niso manjkale skladbe, brez katerih si koncert Divljih jagod skoraj težko predstavljamo. Kap po kap. Krivo je more. Šejla. Piramida. Konji. Let na drugi svijet. Ciganka. Pa Autostop, Metalni radnici, Marija … A Divlje jagode ne živijo samo v preteklosti. Leta 2024 so izdali svoj trinajsti studijski album Prati moje stare tragove. Tudi del teh novih sledi je v soboto vodil skozi Izolo.

Z albuma sta zazveneli Kreni kišo in Plave noći bez tebe. Skoraj simbolično. Stare sledi in nove pesmi. Preteklost in sedanjost. Vse na istem odru.

Ko mikrofon ni več potreben

In potem je zapela Izola. Glasno. Brez zadržkov. Včasih skupaj z bendom, včasih skoraj namesto njega. Ko so glasbeniki posamezne dele pesmi prepustili občinstvu, mikrofon pravzaprav ni bil več potreben. Besede so poznali vsi. Na stotine glasov se je združilo v enega …

In za nekaj trenutkov se je zdelo, da je ta glas zapustil Arrigoni in poletel nekam višje. V toplo poletno noč. Med zvezde. Takšnih trenutkov se ne da zapisati na setlisto. Pravzaprav so pogosto ravno ti tisti, ki po koncertu ostanejo najdlje.

»Hočemo še!«

Po skladbi Divlje jagode je kazalo, da je večera konec. Toda Izola je imela drugačne načrte. Še preden bi se skupina zares poslovila in zapustila oder, se je iz občinstva zaslišalo: »Hočemo še! Hočemo še!« Zele presenečenja ni skrival. Priznal je, da takšnega odziva v Izoli niso pričakovali.

»Saj nima smisla, da gremo z odra in se potem vrnemo, kajne?« je vprašal občinstvo.

Retorično vprašanje. Seveda niso šli. Sledili so Moj dilbere, Sama si in za konec še enkrat skladba, s katero se je vse skupaj začelo.

Motori.

Divlje jagode odhajajo na dolgo pot

In tako se je krog sklenil. Z Motorji so prišli.

Z Motorji so odšli: »Odlaze na dalek put …«

Le da tokrat ne potrebujemo jeznega štoparja ob avtocesti, da bi nam povedal, kam. Vemo. Divlje jagode namreč že v petek, 31. julija, čaka nastop na Wacken Open Airu, enem največjih in najbolj prepoznavnih metal festivalov na svetu. Ob 21.15 bodo Zele in njegova banda stopili na Wasteland Stage.

Iz Izole torej res odhajajo na dolgo pot. V Nemčijo. Na Wacken. Na enega največjih metal festivalov na svetu.

Toda preden jih pot odpelje v Wacken, so se ustavili pri nas.

In Izola jim je pokazala, da njihove stare sledi še zdaleč niso zabrisane.

Še vedno jim sledimo.

Še vedno pojemo.

In ko se nekje v daljavi znova zasliši grmenje, zelo dobro vemo, kaj prihaja.

Motori.

Motori.

Mo to ri …