Kratka analiza tega, kar imamo, kam smo se pripeljali in morda tega, kaj lahko pričakujemo, če ničesar ne spremenimo.
Zadnja leta so ljudje pogosto nezadovoljni s tem, kako živimo. Jezijo se nad utesnjenostjo, nad vse bolj militantno retoriko predstavnikov ljudstva, nad krčenjem pravic, nad vse dražjim življenjem, nad dostopnostjo zdravstva, nad visokimi davki, nad bogastvom enih v primerjavi z revščino drugih… V takih brezobzirnih časih do usode množic, ki jih spremlja ne tako oddaljeno grmenje bomb, le redko koga še zanimajo filozofska vprašanja, kot na primer: zakaj sploh imamo državo.
Mar zato, da se izbranci izživljajo v političnih deseterobojih, v katerih se do onemoglosti prerekajo, žalijo in prepirajo, zapravljajo čas za prepričevanja, za politična kadrovanja in vse intrige, zato da vse bolj uničujejo osrednje (mainstream, kot jim pravijo) medije in podpirajo lastna trobila, zato da prevzemajo nadzor v državnih podjetjih in otežujejo življenje z vse bolj zapletenimi predpisi … ? Ali pa bi morali imeti državo za vse kaj drugega, na primer zato da bi lajšala življenje, skrbela za varnost, zdravje, izobraževanje, poslovanje, kulturo, tudi za lepše in urejene medsebojne odnose in vsesplošni razvoj?
Kandidati nas prepričujejo, da je nastopil trenutek novih priložnosti. Pa imate občutek, da gre res za tak trenutek? Ali pa se bodo pri svojem plezanju na Olimp zdaj vsi res veliko trudili za lep vtis, ampak nas že kak mesec po volitvah spet postavili na kruta in trda tla.
Lepo povedati ali dobro delati?
So za dobro državo dovolj obljube in lepe, celo razumne besede, ali šteje še kaj tretjega? Na primer izkušnje, praksa in dosedanji dosežki vnovičnih kandidatov? So boljši tisti, ki znajo lepo povedati ali tisti, ki sploh niso govorniki, imajo pa kaj pokazati, rezultate svojega dosedanjega dela, ki imajo za sabo daljši spisek sposobnih ljudi, z žulji na rokah in zadnjicah, ki jasno povedo, na kakšen način, s kom in do kdaj bodo svoje obljube lahko uresničili.
Je nujneje dati prednost ljudem, ki bodo znali počistiti slabosti na državni ravni, ali pa je treba dati prednost tistim, ki so prinesli največ koristi lokalnemu okolju, torej Istri ? Je sploh sprejemljiv tak pogled na državo in politiko, da morajo priti na oblast »naši«, ker bomo potem »mi« imeli nekaj od tega, za druge nam je itak vseeno? Ta slovenska vrojena logika delitve in neskončnega bratomornega boja, v katerem se peščica bori za oblast zaradi kasnejše delitve »vojnega plena« svojim, potiska srednjeevropsko državico v zelo stare čase plemenske ureditve sveta, v položaj, ko je notorične prepirljivce, ki vodijo izčrpavajočo in za narod samomorilsko državljansko vojno, mogoče ustaviti le z vse tršo roko avtokratskega vodje. Ali obstaja tudi tretja pot?
Najprej bi se morali vprašati, kako, kdo in kdaj bo uspel na volitve zvabiti dovolj visok delež ljudi, da bo malikovana demokratična volja res podobna vladavini ljudstva. Zgovoren primer demokratične prepričljivosti je bil, na primer, referendum za vode. Šele v takem primeru vsaj približno vemo, komu in za kakšno politično pot je ljudstvo podelilo dovolj trden mandat, česa si kvalificirana večina res želi.
Kdo vse je kriv, da je Istra tako nazadovala?
Zelo bi se morali zamisliti nad nazadovanjem Istre v zadnjih 20 letih. Če je bila Istra v prvem desetletju po osamosvojitvi po razvitosti takoj za osrednjo slovensko regijo, je zadnjih 15 let, še posebej po sesutju finančnega holdinga Istrabenz, po prodaji Banke Koper, istrske zavarovalnice Adriatic, Intereurope, Cimosa, Mehana, ribiške industrije, po nadvse neučinkoviti turistični strategiji in sesutju turističnih velikanov, igralništva in druge turistične infrastrukture, po dolgo neučinkovitih vodenjih občinskih uprav v vsaj dveh občinah (Izola, Piran)…, zdaj vse bolj pri repu uspešnosti. Življenje je (z nepremičninami vred) v Istri najdražje v državi, plače pa vse bolj pod državnim povprečjem, kar govori o vse bolj podrejenem položaju Istranov do ostalih državljanov.
Ministrstvo za finance se na spletni strani s pravljičnimi številkami hvali, koliko neverjetnih milijonov naj bi delilo različnim (celo istrskim) občinam. V resnici je minister za okolje in prostor pred dvema letoma obljubljal, da bo država v dveh letih začela urejati vodni vir za Istro, vendar se to ni zgodilo. Država že 18 let sprejema prostorski načrt za tranzitno cesto v Istro, zdaj vse kaže, da te ceste še vsaj 18 let ne bo. V minulem mandatu je bil narejen še največji napredek pri drugem tiru. Tukaj bi morali dati priznanje ministru (pa tudi prejšnji ministrici) za infrastrukturo z opombo, da mu vplivni sateliti stranke SDS (s sodniki vred) niso tako nagajali, kot so vladi Mira Cerarja z dvema referendumoma proti tiru. Prav tako je ministrstvo Jerneja Vrtovca zaslužno za veliko večji posluh do razvoja Luke Koper, vendar hkrati Luke ni moglo zavarovati pred kadrovskimi apetiti stranke SDS.
Vse preveč je nazadovala istrska paradna panoga turizem, ki je sicer v času pandemije z državno pomočjo (boni) vendarle ublažil padec. Toda turistične rane so veliko globlje. Država je usodno vplivala na področje lastninjenja in s tem neizpeljane tranzicije portoroških hotelov, ki jih je nazadnje nameravala celo podariti madžarskim kupcem. Slednje se ni zgodilo tudi zaradi nasprotovanja opozicijskih strank. Turistični velikani v Istri životarijo vse od vstopa v Istrabenzovo avanturo. V času te in tudi prejšnjih vlad so Istrani postali alergični na brezglavi grabež nepremičnin, zaradi katerega so stanovanja in hiše skoraj nedostopna za mlade, ki zato pogosto zapuščajo domače kraje. Temu logično sledi nasprotovanje delitvi prostora prišlekom in špekulativnemu kapitalu ter upor z referendumi.
Kako doseči večjo volilno udeležbo?
Pred odločitvijo na volitvah se nikakor ni mogoče izogniti vprašanju, kdo ali kaj je sploh krivo, da se je na oblast pririnila tako skrajno avtokratska, iliberalna in manipulativna politika, ki jemlje pravice enim, da jih kopiči v rokah elite. Kako je mogoče, da je koalicija Marjana Šarca s tako lahkoto prepustila stolček krogu Janeza Janše? Kako je mogoče, da so kandidati, ki so obljubljali volivcem eno, čez leto in pol prestopili v povsem nasprotne politične vode? Kako naj zaupamo taki politikom, ki jim je daleč pomembnejši svoj lastni interes, torej plača in privilegiji do konca mandata, pa naj stane, kar hoče?
Ni povsem jasno, kako lahko v takih razmerah Istrane prepričamo v večjo volilno udeležbo in ni jasno, kako lahko pričakujemo bistven premik, če je več kot polovica kandidatov istih, ali pa z zelo podobno, prazno politično retoriko kot pred štirimi leti. Poguma za vnovično kandidaturo ne zmanjka niti takim poslancem, kot sta Branko Simonovič in Gregor Perič, ki sta se nadvse zamerila volilni bazi z »menjavo zastav«. Simonovič se podaja v lov na limanice nevednih volivcev v Kočevje. Periču pa bodo Izolani lahko konkretno povedali, koliko cenijo tako lahkotno zapravljanje zaupanja.
Še največ novega upanja je v istrskih občinah prižgala stranka Gibanje Svoboda, ki pa je z nekaterimi kadrovskimi rešitvami milo rečeno presenetila. Le zakaj, denimo, nekdanji razrešeni predsednik uprave Luke Koper Dimitrij Zadel kandidira v Ljubljani in ne v lokalnem koprskem okolju? Če je količkaj dobro zapisan, bi verjetno lažje računal na veliko podporo v domačem volilnem okraju koprskega zaledja. Podobno nerazumljivo je, zakaj v Ljubljani raje ne kandidira Daniel Bešič Loredan, ki se prezgodaj in preveč rad predstavlja kot novi zdravstveni minister. Ni jasno, zakaj potem tako pogumen ministrski kader kandidira v Piranu, kjer ne stanuje. Celo člane njegove stranke skrbijo njegovi pogosti spori v različnih okoljih, v katerih je doslej deloval.
V Istri ni karizmatičnih voditeljev
Nasploh Istra ne premore izstopajoče karizmatičnih kandidatov in voditeljev. Še najbolj znani so obrazi in stališča Mateja Tašnerja Vatovca, ki se je pogosto navdihujoče zoperstavil avtokratski politiki sedanje vlade, vendar njegova stranka ni znala predvideti katastrofalnih posledic nepremišljenega upora proti Šarčevi vladi in s tem ustoličenja Janševe vlade. Meira Hot se je zavzela za pravice živali in se res opazno uspešno uprla prodaji hotelov Madžarom. Vendar v domači občini, kjer velja za najbolj vplivnega politika, doslej ni pokazala dovolj jasnega stališča in celovite strategije, kako pomagati Piranu iz samomorilske spirale nazadovanja. Piran vendarle ni katerakoli, ampak tudi za državne razmere izstopajoče pomembna ter zahtevna občina. Med prekaljenimi kandidati je tudi Jadranka Šturm, ki ima izkušnje s poslanskim delom in delom v diplomaciji, njene izkušnje bodo dobrodošle, če se bo uspela spopasti s povampirjeno politično prakso v državi, precej različno od tiste, danes bi rekli skoraj idilične, v časih nastajanja samostojne države. Istrski kandidati SDS se doslej niso uvrstili v parlament. Za pluralnost in bodočnost stranke in države sploh, pa bi bilo morda bolje, če bi SDS enkrat dobil takega poslanca, kot je Silvano Radin, ki je precej bližje povprečnemu Istranu in preprosti človeški logiki kot pa militantni zastareli politiki, ki ne bo nikoli zaznala potrebe po temeljiti spremembi, s kakršno bo treba Slovence (tudi s stranko SDS) enkrat vendarle pripeljati do sodobnejše države.
Država kot ničvredni predmet poželenja
Če bi hoteli Istrani imeti več moči, več posluha države, bi morali najprej sami izbrskati več svojih najboljših kadrov (ne samo za državno, še bolj za lokalno oblast) in potem v najvišjem možnem deležu oditi na volitve. Seveda tega nasveta ne berejo in ne poslušajo tisti, ki jih politika, mediji in zanje nerazumljiv konstruktivni duh množice ne zanimajo. Teh je več kot en milijon. Od tistih nekaj sto tisoč prebivalcev, ki odločajo volitve, pa ne pričakujemo pretirane kritične in poglobljene presoje kandidatov. Zato lahko ponovimo, da bomo tako v Sloveniji kot tudi v Istri dobili ravno takšne poslance, kot si jih zaslužimo, vprašanje pa je, če si jih želimo. Vsaka jeza ali nezadovoljstvo nad razmerami v parlamentu in državi bo potem brez haska, torej lajanje v Luno. Če bi radi Slovenci (in Istrani) boljšo državo, potem je zdaj čas, da se vprašajo, kakšno državo pravzaprav bi morali imeti in kdo naj jo vodi. Brez vsaj približnega odgovora na to vprašanje je ves volilni trud zaman. Brez ustreznega premisleka lahko ta ničvredni predmet poželenja (državo), še zmeraj (tako kot počnejo zdaj) in za drobiž prodajo prvemu, ki pride mimo. Madžarom, denimo.
Boris Šuligoj
