Kot pisatelj je Pahor s svojimi deli v samem vrhu evropskih književnikov. Nekropolo bere ves svet. Njegovo pričevanje o internaciji v koncentracijskih taboriščih, zapisano v tem avtobiografskem romanu, je eno najbolje napisanih pričevanj o taboriščnem življenju v svetovni literaturi.
“Človek skuša pričati in povedati, kaj je doživel, da dokaže, česa je človek sposoben,” je Pahor povedal na snemanju dokumentarnega filma Strah ostane. Hotel je, da vemo, da večina preživelih brutalnosti, mučenja, poskuse na ljudeh, umore, ko gre za internacijo ali genocid, zadrži zase. On jo je dal na papir.
Zagovornik kulture spominjanja
Zapis o obisku spominskega parka ob koncentracijskem taborišču Natzweiler-Struthof in popis doživetij v taboriščih Dachau, Dora, Harzungen in Bergen-Belsen je izšel leta 1967. Delo ima med drugim izjemno dokumentarno vrednost, hkrati pa v evropskem spominu na drugo svetovno vojno ohranja upornike nacizmu, ki so izostali iz splošno znanega judovskega holokavsta. Evropska holokavstizacija spomina v Pahorjevih delih trči ob tragedije tistih, ki smo jih postavili na obrobje ali pahnili v pozabo. Ko mislimo Pahorjevo dediščino in kako jo bomo nosili, pomeni, da moramo nositi s seboj spomin na vse, ne le na nekatere skupine žrtev.
Prav je, da pomnemo kraje internacije. Nujno je, da izkusimo, kar je popisal. Ne dobesedno in nikakor ne v internaciji, bognedaj. Kar nam je kot pisatelj in človek želel povedati v življenju, dolgem 109 let, je, da internacija ni abstrakcija. Internacija niso razstavljene gomile čevljev, kovčkov ali obritih las internirancev. Internacija niso razkužena poslopja nekdanjih taborišč, iz katerih je odstranjen vonja po tem, kar se je zgodilo. Internacija je človekov premišljen načrt, kako bo uničil, izbrisal s površja zemlje drugega človeka. Načrt temelji na prepričanju, da je potrebno tega drugega, drugačnega iztrebiti. Želja sprevrženih nacističnih znanstvenikov je bila, da za temi neljudmi ostane nekaj okostij za muzejsko zbirko izginulih vrst.
Odnos do drugega, ki je drugačen
Z Nekropolo in več deset drugimi deli nam je Boris Pahor kot človek, ki je preživel, okreval in živel, predal dediščino pričevalca in žrtve kriminalitete v nemških koncentracijskih taboriščih med drugo svetovno vojno. Pisal je, da bi nas od koncepta zla, ki je izviralo iz ideologij, spodbudil v izkušanjo in zoperstavljanje. Budil je h pogumu.
Iskalci osebnostne rasti bodo v njegovih deli najdli izziv razvoja in zorenja do točke, ki jo je Pahor imenoval ljubezen. Ljubiti koga? Sebe. Drugega. Ljubiti tudi tistega drugega, ki je drugačen, zato razumljen kot nevaren? Pri tem se je še Pahor znašel v precepu. Kot kaže, je za nekatere reči eno zelo dolgo človeško življenje prekratko.
Je to življenje, zaradi katerega se je splačalo biti v taborišču
Pahorjevo je bilo zagotovo prekratko, da bi pričal opravičilu italijanskega političnega vrha za fašistično nasilje nad Slovenci v Italiji. Uslišana ni bila niti zahteva, da bi sodniki ponovno obravnavali primer bazoviških junakov in jim podelili status prvih evropskih mladoborcev proti fašizmu, ne pa da so zapisani kot banditi in teroristi. Italijo je pozival, naj v Viscu uredi spominski kraj, da se lahko poklonimo taboriščnikom, ki so živeli ali umrli v italijanskih fašističnih taboriščih. Zakaj? “To, kar se je dogajalo v taboriščih, ki niso bila nemška, je v Evropi pozabljeno,” je povedal v kamero človek, ki je po čudežu preživel fašizem, nacizem in komunizem ter človeško brezbrižnost. Bil je edini akademik, ki sem ga slišala, da je fašistično nasilje nad Slovenci v Italiji imenoval kulturni genocid.
Sedem let mu je bilo, ko je zrl v zublje gorečega Narodnega doma v Trstu. Gorele so knjige, slovenski jezik je bil prepovedan, skoraj tisoč slovenskih kulturnikov poslanih v internacijo. Nocoj bo v Narodnem domu odzvanjal slovenski jezik, ki ga je tako ljubil. Pisatelja, akademika, pričevalca bodo počastili predsednik republike Borut Pahor, senatorka Tatjana Rojc, literarna zgodovinarka Marija Pirjevec in publicist Martin Brecelj.
