Čeprav je meso, pridelano v laboratorijih, že pritegnilo medijsko pozornost, je sadje, pridelano na podoben način, redkejše. Kot poroča britanski Guardian, poskušajo znanstveniki na Novi Zelandiji spremeniti način pridelave sadja, tako da bi iz rastlinskih celic gojijo tkivo sadnega drevja. Upajo, da bo tako vzgojeno tkivo nekoč imelo okus, vonj in teksturo pravega sadja, piše hrvaški portal index.hr .
Cilj projekta je zagotoviti stabilnost oskrbe s hrano
»Tukaj na Novi Zelandiji uspešno gojimo tradicionalne zelenjavne pridelke. Vendar se v prihodnosti soočamo z velikimi spremembami, ki jih povzročajo rast prebivalstva, urbanizacija in podnebne spremembe,« pravi dr. Ben Schon, vodilni znanstvenik za program Food by Design pri National Plant Institute, so povedali za Guardian & Food Research iz Christchurcha.
Program se osredotoča na gojenje sadnega tkiva brez nepotrebnih delov, kot sta jabolčna sredica ali pomarančna lupina. Če bomo potrošnikom ponudili samo užitne dele sadja, bomo zmanjšali količino odpadkov, pravi Schon.
»Gojenje hrane v laboratorijih bi lahko imelo ključno vlogo v prihodnosti trajnostnega kmetijstva, vendar je še vedno v povojih«, pravi dr. Ali Rashidinejad, strokovnjak za hrano na univerzi Massey v Aucklandu, ki ni vključen v ta projekt.
Ker je koncept gojenja hrane v laboratorijih povsem nov, bo potrebno, ko bo razvit, dokazati njegovo varnost, verjetno z dragimi in dolgotrajnimi kliničnimi testi. »Vsaka stopnja tega procesa lahko traja leta,« opozarja Rashidinejad.
Potrošniki bodo morali sprejeti to novo prakso. Čeprav so starejše generacije morda zadržane, raziskave kažejo, da mlajše generacije želijo poskusiti nove vrste hrane, ki so bolj zdrave in manj škodljive za okolje.
Izziv, ki ga morda ne bo mogoče premagati
Projekt, ki se je začel pred 18 meseci, je trenutno osredotočen na gojenje borovnic, jabolk, češenj, breskev, nektarin in grozdja. Kot poroča Guardian, pa raziskovalci opozarjajo, da je ustvarjanje hranljivega in okusnega sadja izziv, ki ga morda ne bo mogoče doseči.
Ena od prednosti te tehnologije bi lahko bila možnost gojenja sadja in zelenjave v mestih, s čimer bi zmanjšali stroške in emisije plinov, povezane s prevozom. Še vedno pa ni jasno, kako se bo ekološki odtis tega sadja primerjal s tradicionalno pridelanim sadjem, zlasti če upoštevamo transport iz oddaljenih regij ali uvoz.
Po mnenju nekaterih novozelandskih znanstvenikov je ob naraščajočem prebivalstvu potrebna vedno večja količina hrane ob vse manj razpoložljivega rastnega prostora in v razmerah, ki zaradi podnebnih sprememb postajajo vse bolj neugodne. Nadaljevanje sedanjega načina poslovanja morda ne bo dovolj za soočanje s temi izzivi.
