V živalskem vrtu Ichikawa pri Tokiu je šestmesečni makaki Punch v zadnjih dneh postal prava spletna zvezda. Posnetki mladiča, ki se oklepa plišastega orangutana, so se hitro razširili po družbenih omrežjih in sprožili val simpatij z oznako #HangInTherePunch.
Mali Punch: zgodba o varnosti, sprejetosti in pogumu
Zgodba malega makakija se je začela težko. Punch se je rodil lani poleti, a ga je mama kmalu po rojstvu zavrnila, domnevno zaradi izčrpanosti. Ker se mladi japonski makaki običajno tesno oklepajo mater, da bi se počutili varne in razvijali mišice, so morali oskrbniki najti nadomestilo. Hranili so ga po steklenički, mu zagotavljali toploto in mu ponudili mehke predmete, ki bi mu dali občutek varnosti.
Mladiček našel nadomestno mamo v plišasti igrači
Mladič si je med njimi izbral velikega plišastega orangutana. Zaradi dolgih udov in mehkega kožuha se ga je lahko dobro oprijel, podobno kot bi se materinega telesa. Punch se je na plišasto igračo takoj navezal — na njej spi, jo objema in jo nosi s seboj na vsakem koraku.
Vključevanje v skupino
Prejšnji mesec so ga začeli postopno navajati na vključitev v skupino makakijev. Ko se je Punch prvič približal drugim opicam, je še vedno trdno držal svojo plišasto »mamo«, obiskovalci pa so ga začeli snemati in posnetke delili na spletu.
Sprva se je zadrževal bolj ob strani. Starejši makakiji so ga občasno odrinili ali potegnili, kar je zaskrbelo gledalce, vendar so v živalskem vrtu pojasnili, da takšno »grajanje« spada v običajno socialno hierarhijo teh opic. Osebje njegovo vključevanje skrbno spremlja. Opisujejo ga kot psihično trdnega mladiča, ki se hitro pobere po stresnih trenutkih.
V zadnjih tednih so se pojavili spodbudni prizori: Punch se igra z drugimi mladiči, pleza po njihovih hrbtih in sodeluje pri medsebojnem negovanju. Ena starejših opic ga je celo objela — jasen znak sprejetosti v skupino. Čeprav še ni povsem samostojen in pogosto nosi svojo plišasto igračo tudi med druženjem, prav to razkriva bistvo njegove poti: uči se pripadati, hkrati pa se oklepa tistega, kar mu daje občutek varnosti.
Morda nas prav zato njegova zgodba tako gane. V drobni opici, ki počasi odkriva svoj svet, se lahko prepozna tudi naš notranji otrok — del nas, ki si želi topline, zaščite in prostora, kjer bi lahko pripadal. Punch nas spominja, da celjenje ran poteka počasi, da pripadnost zahteva pogum in da je povsem v redu, če med odraščanjem s seboj nosimo tudi kanček mehkobe.
