Zgodba se začne z odhodom na Vojaško pomorsko akademijo v Divulje blizu Trogirja in Splita. V njej pripoveduje o šolanju, odnosih med ljudmi, prijateljstvu, tudi zavisti. Popelje nas na morje, v svet, pripoveduje o svoji ljubezni, tudi skušnjavah in o tem, zakaj je 30. aprila 1969 dokončno zapustil mornarico. Zajel je sapo in se drugič podal na pot v neznano. Življenje ga je oblikovalo v človeka, ki zna pokončno in človeško občutljivo krmariti v mirnem in nemirnem morju. Mladenič iz Pobegov je po zaključeni Srednji pomorski odšel na Pomorsko akademijo. Tu je spoznal fante z vseh koncev nekdanje Jugoslavije, a tudi iz tujine. Različni so bili, imeli drugačna predznanja, vrednote in kulturo. Treba jih je bilo, kot pove avtor knjige, «povezati na skupni imenovalec« in beseda »razumem« je bila zmagovalna, ko so delo prenesli na naslednji trenutek ali morda res še niso razumeli ničesar. Šolanje je bilo trdo, a poučno, kaj kmalu so dobili uniforme – bele in modre. V modrih z belimi rokavicami so na paradah v Beogradu večkrat blesteli in poimenovali so jih »modre balerine«, seveda pa so se na njih rade ustavile tudi dekliške oči. 10. septembra 1962 so postali mornariški podporočniki Jugoslovanske mornarice, pred tem jih je čakala še pot v Port Sudan in prvo srečanje z arabskim svetom. Ob povratku je Livio Jakomin na srečo dobil službo v Puli, dovolj blizu Portoroža, kjer je živela njegova Marisa.
Kaj so delali v službi v Puli in na Brionih? »Brioni so bili takrat središče političnih dogajanj, Tito je kot vodja neuvrščenih tam sprejemal številne delegacije, tam se je dogajala politika. Naša naloga je bila zaščita akvatorija Brionov pod vodo in nad njo. Imeli smo tri ladje in torpedni čoln ter 24 ur, kot smo temu rekli – »peglali« morje.« Kasneje je Livio Jakomin opravil še protipodmorniško specializacijo, postal poveljnik ladje PBR 502, decembra 1966 pa je iz poročnika korvete napredoval v poročnika fregate. Posadka ga je kljub mladosti spoštovala, zavist pa ni izostala : »Zavist je kot kerozin, vnetljiva je. Nekateri se ti dobrikajo in te hvalijo, za teboj pa spuščajo dimne zavese. V življenju je vedno tako. Uspešni ljudje imajo vedno nekaj ljudi, ki so tvoji prijatelji, a imajo tudi veliko nasprotnikov. To so tisti, ki ne dosegajo niti povprečja, ali so celo podpovprečni. Predčasno sem napredoval iz poročnika korvete v poročnika fregate. Ko sem bil že poldrugo leto poveljnik ladje 502, je prišel predlog, da bi se leto dni v Beogradu izpopolnjeval v angleščini in zatem nadaljeval šolanje v Veliki Britaniji, a so potem dogodki, ki so razburkali mednarodne vode in destabilizirali Mediteran, zaradi česar nisem dobil ustrezne zamenjave, povsem spremenili zgodbo. O tem, da ne grem v Beograd pa me ni nihče obvestil, izigrali so me, počutil sem se izdanega, saj bi mi to morali povedati, zato sem se odločil, da ne sodim v takšno sredino in dokončno zapustil mornarico.«
Kaj bi bilo, če je naslov zadnjega poglavja v knjigi, v katerem se avtor sprašuje, kako bi se njegovo življenje odvilo, če ne bi zapustil mornarice. Tudi zato je napisal knjigo. Ob razpadu Jugoslavije je bil včasih v stikih z nekdanjimi kolegi, ki so ostali v mornarici. Nekatere zgodbe teh ljudi so bile res žalostne – polne travm, samomorov, razpadlih mešanih zakonov, med sošolci imajo celo nekoga, ki je postal vojni zločinec: »Seveda sem se vprašal, kaj bi bilo z mano, če bi ostal. Odgovora ne pozna nihče, a moja pot v neznano je postala znana in lepa.«
