Znani ste kot ugleden zgodovinar, bili ste tudi dolgoletni ravnatelj Pokrajinskega muzeja Koper. Kako gledate in dojemate zgodovino? Je še vedno del vašega vsakdana?
Zgodovina je neizčrpna tematika. Vsak dan, ki mine, je po svoje že zgodovina. Poleg tega moramo na območju, kjer živimo, ločiti med zgodovino problematike, ki jo obravnavamo, kakor tudi med problematiko same zgodovine, ki je še vedno interpretirana tako ali drugače. Na neki točki sem se moral odločiti, v kakšnem obsegu svoje raziskave vpeti v prostor in dokaj hitro spoznal, da se bom ukvarjal pretežno z zgodovino prostora, v katerega sem se vrnil po koncu študija leta 1966. Odločujoča je bila zaposlitev v Pokrajinskem muzeju Koper, ki sem ga vodil od leta 1977 pa tja do leta 2004, in me je zato pot vodila v raziskovanje zgodovine Kopra in njegovega zaledja. Za zgodovinarja je to območje izjemno zanimivo. Ko govorimo o Istri, govorimo namreč o multietničnem, multikulturnem in večjezičnem prostoru. Zavedati se je treba kompleksnosti in specifičnosti prostora, v katerem živimo. Menim, da je zgodovina tega območja tako raznolika, pestra in bogata, da bo tudi mlajšim generacijam pustila obilico tematik, ki jih bo potrebno raziskati, na novo osvetliti in ovrednotiti …
Študirali ste tudi umetnostno zgodovino, zato ste bili vpeti tudi v te teme …
Obalna mesta, zlasti Koper, so me od nekdaj fascinirala s svojo urbano podobo in raznoliko kulturo. Pri Kopru me je zanimal zlasti razvoj urbanega jedra, javnih zgradb in mestnih trgov, kot so Pretorska palača, Foresterija, Armerija, Loggia in trg Brolo z nizom ostalih palač, zato sem sledil njihovemu nastajanju in razvoju. Bil sem, kot rečeno, več kot 20 let ravnatelj muzeja, ki že od samega začetka deluje v palači Belgramoni-Tacco, zato me je zanimal tudi stavbni razvoj te palače. Ob obnovitvenih posegih v te palače je namreč tudi spomeniško varstvena stroka imela priložnost podrobnejših raziskav stavbnega tkiva, saj so se pogosto ob tem pokazale predhodne faze teh palač, predelave, poslikave in na dan je prišla marsikatera zanimivost ter nova spoznanja, kar velja zlasti za palačo Tiepolo-Gravisi (imenovana »borilnica«) v Kreljevi ulici, v novejšem času pa za palačo Sabini-Grisoni.
Danes je podoba Kopra v primerjavi z letom 1957, ko ste prišli sem, bistveno bogatejša, drugačna. Kako gledate nanjo?
Dejansko sem lahko te spremembe skozi leta zaznaval neposredno. Veseli me, da je v 70. in 80. letih prejšnjega stoletja prišlo do prenove vidnejših palač v Kopru in da je večji del koprskih palač danes bolj ali manj prenovljen ter da so s tem zagotovljeni ustrezni prostori za različne, zlasti kulturne dejavnosti. Hkrati pa ugotavljamo, da za razvejane dejavnosti, kakršna je npr. glasbena, zgolj palača Gravisi-Barbabianca kot sedež Glasbene šole Koper, ne zadoščajo več. Dobrodošla je bila zlasti prenova nekdanje cerkve sv. Frančiška, gledališča in Taverne za različne glasbene in ostale prireditve kakor tudi nekdanjega solnega skladišča in veslaškega kluba Libertas za razstavno dejavnost. Prepričan sem, da bo tudi najnovejši obnovitveni poseg na najpomembnejši profani stavbi beneškega obdobja (nekdanji Collegio dei Nobili) oziroma na kasnejšem liceju Carla Combija, postregel z elementi, ki jih ne poznamo dovolj in zaradi katerih bo stavbna zgodovina tega objekta skozi prenovo še pomembnejša.
Poseben izziv za nekdanja gradbena podjetja in projektivne biroje, ki še niso imeli dovolj izkušenj, je bila npr. prenova palače Bruti, kjer je sedež Osrednja knjižica Koper, palače Belgramoni-Tacco, sedež Pokrajinskega muzeja, kompleksa samostana sv. Klare, sedež Pokrajinskega arhiva, za gotovo najzahtevnejša pa je bila prenova Pretorske palače, ki je unikum v današnjem slovenskem nacionalnem prostoru. Takega tipa mestne palače (palazzo municipale) slovenski prostor namreč ne pozna, saj gre za tipično beneško arhitekturo. V času njene prenove (2000/2001) smo si zato ogledali kar nekaj mestnih hiš in palač v bližnjem prostoru Furlanije in Benečije, da bi pri njeni prezentaciji pridobili potrebne izkušnje.
Katere stavbe pa bi po vašem mnenju še nujno potrebovale prenovo in drugačno vsebino?
Ob ustrezni namembnosti in prenovi dolga leta zapuščene palače de Belli ob Cankarjevi ulici, pogrešam temeljitejši poseg v palačo Totto Ex Gavardo vzdolž današnje Kidričeve ulice, v kateri je bil vrsto let otroški vrtec, danes pa nima prave vsebine. Morda bi lahko služila kot sedež Zavoda za kulturno dediščino, ki naj bi se iz Pirana preselil v Koper. Velik zalogaj predstavlja tudi kompleks nekdanjega Servitskega samostana, kjer je delovala koprska porodnišnica, v prihodnje pa naj bi služila predvsem potrebam Primorske univerze. Veliko je tudi objektov oziroma manjših palač vzdolž Čevljarske, Kidričeve in Cankarjeve ulice. Menim, da bi prav tako drugačno namembnost veljalo nameniti t.i. patriarhovemu stolpu iz obdobja oglejskih patriarhov. Škoda, da je bil pred leti porušen Semedelski gradič z značilno in mikavno podobo neogotske podeželske stavbe in ga nadomešča nekakšna rekonstrukcija brez prave forme in vsebine, ravno tako je bila po nepotrebnem porušena nekdanja šola Janka Premrla Vojka na Belvederu, zanimiv primer prve povojne arhitekture za potrebe šolstva, danes pa bi lahko služila kot sedež nekaterih kulturnih društev, ki že vrsto let delujejo v Kopru, a lahko zgolj »gostujejo« pri tej ali oni kulturni oziroma znanstveni ustanovi.
Koper sem torej skozi vrsto let videl kot mesto, ki lahko razvija bogato in razvejano kulturno dejavnost in svojo strategijo gradi na kulturniškem turizmu, zaradi katerega se velja ustaviti v Kopru in se sprehoditi po njegovem starem mestnem jedru. Torej Koper, kot zgodovinar in umetnostni zgodovinar, ob vsem naštetem, ocenjujem kot mesto kontrastov, neštetih zgodovinskih reminiscenc, minule slave in plemenite lepote.
V svoji karieri ste prejeli številna priznanja. Med drugimi ste po dolgih letih postali častni občan Mestne občine Koper. Kaj vam pomenijo ta priznanja in ali vam je katero še posebej pri srcu?
Veliko mi je pomenilo priznanje kolegov iz širšega slovenskega prostora, in sicer Slovenskega umetnostnozgodovinskega društva, ki mi je leta 2019 podelilo častno priznanje Izidorja Cankarja za temeljni doprinos k preučevanju kulturne dediščine Slovenske Istre. Gre za stanovsko nagrado tistih kolegov iz vrst umetnostno-zgodovinske stroke, ki že vrsto let spremljajo dogajanje v našem prostoru. Pri tem moram seveda naglasiti, da nisem vedno soglašal z odločitvami lokalnih oblastniških struktur in se zaradi tega morda tudi komu zameril, vendar sem prepričan, da moramo biti pri svojem delu načelni, premočrtni in kritični ter je pri napačnih odločitvah nanje potrebno tudi opozoriti.
Veliko mi je seveda pomenilo, ko sem 15. maja 2021 prejel naziv častnega občana Mestne občine Koper za doprinos na področju znanstvenih raziskav ter vsestranskih prizadevanj za sožitje in sodelovanje obeh narodnosti. Čeprav že dobrih trideset let ne živim več v njem, Koper ostaja mesto mojih snovanj, raziskav in lepih spominov.
Ali menite, da je pri obnovah in posegih stroka dovolj upoštevana?
Dandanes je jasno, da so interesi kapitala primarni. Interes investitorja je tisti, ki narekuje take ali drugačne rešitve ali pa tudi iskanje bližnjic, pri tem pa je pogosto pod vprašajem naš odnos do kulturne dediščine oziroma do prostora, v katerem živimo. Vprašanje je, ali ga vidimo in dojemamo kot vrednoto ali zgolj kot sredstvo za zadovoljevanje materialnih potreb. Če ga vidimo kot vrednoto, bi ga hkrati morali znati bolj ceniti.
Velikokrat sem se sporekel z zagovorniki pragmatičnih oziroma zgolj praktičnih rešitev. Nekateri so mi očitali, da bi rad ves Koper spremenil v muzej, pa sem odgovoril, zakaj pa ne. Danes množice turistov , ki prihajajo z vsega sveta, dobesedno »oblegajo« Benetke, saj si želijo doživeti njihovo unikatnost in izjemnost. Tudi živeti ali pa se zgolj sprehoditi po Kopru, ki ima 1500 let zgodovine, je zagotovo drugače kot živeti v mestu, ki je nastalo pred 50 leti. Na lastno zgodovino bi morali biti torej ponosni in bi se tega morale zavedati tudi vsakokratne oblastne strukture. Dialog med aktualno politiko in stroko bi bil zato več kot potreben in dobrodošel.
Najhuje je najbrž, ko gredo zgodovinske zgradbe v zasebno last in po tem na njihov razvoj nima več nihče vpliva …
To se je na primer zgodilo, kot rečeno s Semedelskim gradom, ki ga je novi, zasebni lastnik porušil do tal in na njegovem mestu zgradil hibrid, ki nima več nekdanje podobe podeželskega gradiča. Zdaj je nedostopen za javnost. Tudi marsikatera druga stavba je danes za javnost izgubljena, zato pogrešam obstoj »Komisije za revitalizacijo mestnega jedra«, ki je nekoč že obstajala, saj so se nekateri župani zavedali, da premalo vedo o zgodovini in kulturni dediščini mesta, drugih žal to ni zanimalo oziroma se jim ni zdelo potrebno kogarkoli upoštevati pri načrtovanju in razvoju. Menim, da bi se vsakokratna oblastna garnitura pomembnosti tega vprašanja morala zavedati in zlasti v mestih, kot je Koper, bi bila takšna stalna komisija vsekakor potrebna. Stroka namreč pozna vsebino in zgodovino teh objektov in bi znala primerno svetovati, kakšno vsebino umestiti v te objekte. Skrajni čas je, da si natočimo čistega vina, da se politika usede s stroko in se dogovori za permanentni in tvorni dialog.
