Žigu je bila poleg glasbe v zibelko položena še kulturna raznolikost. Prva leta svojega življenja je namreč preživel v avstrijskem Celovcu, kjer je delal njegov oče. Tako se je mimogrede naučil še nemščine, saj je obiskoval tamkajšnji vrtec. »Bil sem tako majhen, da se teh let spominjam le megleno. Bolj mi je ostalo v spominu, kako smo se redno vračali na domačo obalo, kjer sem bil ves čas v stiku še z italijanščino in seveda glasbo. Tu sem v glasbeni pripravljalnici in kasneje tudi glasbeni šoli v Piranu tudi (glasbeno) shodil. Zamenjal sem kar nekaj profesorjev in profesoric. Začel sem s klavirjem, kar mi je bilo všeč, a je ta instrument bolj solističen, jaz pa sem hrepenel po družbi sovrstnikov in sem videl, da se imajo tisti v orkestru res fino, da se ves čas nekaj »dogaja«, zato sem si zaželel druženja in drugega instrumenta. Odločil sem se za klarinet, a ker smo doma imeli pozavno in sem bil nenazadnje »Murkov sin«, sem poskusil na domači pozavni. Takoj sem jo vzljubil,« se muza Žiga, ki ga je začel poučevati Iztok Babnik, očetov učenec in zdajšnji ravnatelj Glasbene šole Koper, nato si je zaželel na umetniško gimnazijo v Koper, kjer je poučeval profesor Albert Kolbl. Tam se se je začela njegova resnejša kariera na pozavni, instrumentu, ki mu je zlezel pod kožo.
Tisti pozavnin angelski zvok
»To je redek instrument, ki ga marsikdo ne pozna. V orkestru je malce bolj v ozadju, a ko slišiš njen zvok, si ga takoj zapomniš. Je najbolj unikaten instrument z globokim angelskim zvokom, močno podoben čelu. Nima tipk, igraš fraze in vlečeš cev, njene melodije so bistveno bolj povezane in pevske, ki je instrument, s katerim je treba veliko vaditi. Igranje pozavne zahteva veliko pozornosti in vzdržljivosti. Na splošno vsa trobila zahtevajo dobro telesno pripravljenost. Če želiš dobro igrati, biti »uvežban«, je treba vaditi najmanj pet ur na dan, potem pa je tu še dodaten študij, pisanje glasbe … To je resna služba. Več kot vadiš, boljši si,« navdušeno pripoveduje Žiga, ki z veseljem koketira z jazzom, glasbo vseh glasb, iz katere izvirajo številni drugi slogi. Z užitkom se je učil profesionalnih harmonij, igral v različnih ansamblih, ustanovil svoj prvi band Green Ship, bil član različnih big band orkestrov na obali in izven.
V tujini je lepo, a doma je še lepše
»Med odraščanjem je oče pogosto ustvarjal z Alenko Godec in Damjano Golavšek, pisal glasbo zanju, pa smo imeli doma velikansko zbirko zgoščenk, vilink in drugega. Užival sem ob poslušanju črnske soul glasbe, jazza, r’b’b … Nad glasbo osemdesetih let prejšnjega stoletja sem navdušen še zdaj. Kar sem v svoji odrasli dobi izdal kot pevec in skladatelj soul in pop glasbe, sem črpal iz otroškega obdobja, ko sem najbolj poslušal črnsko ameriško glasbo,« pripoveduje Žiga, ki je šel študirat na akademijo Codarts v Rotterdam. Na študijska leta ima lepe spomine, predvsem na to, da je študiral pri priznanih profesorjih. Na akademiji je gostovalo veliko priznanih jazz glasbenikov. Družil pa se je tudi s slovenskimi študenti na Nizozemskem in velikokrat so skupaj kakšno zagodli. Dobesedno, saj so se povezali in nastopali skupaj tako na Nizozemskem kot v Sloveniji, ko so se vrnili.
»Šele po letu ali dveh sem dodobra začutil življenje v tujini, drugačnosti v kulturi, jezikovne ovire … Izkušnja tujine je bila dobra, nisem pa se odločil, da bi tam ostal. Nasploh sem v življenju veliko potoval, med drugim sem se veliko izobraževal tudi v Ameriki, saj sem želel raziskovati druge žanre. Po študiju sem deset let ustvarjal elektronsko glasbo. Ustvarjal sem jo iz jazza, posvečal sem se instrumentalnemu hiphopu, saj sem veliko črpal iz črnskih žanrov. Ne instrumentalno, temveč preko stare produkcijske opreme,« pripoveduje Žiga, ki je izdal več kot trideset projektov, dostopnih na glasbenem portalu BANDCAMP.COM). Nikoli pa se ni ustalil samo v enem.
To mu omogoča proste roke pri najrazličnejših glasbenih projektih. Z užitkom je ustvarjal eksperimentalno elektronsko glasbo, vodil improvizirane glasbene dogodke, ki so prepletali različne umetniške prakse, kot je bil cikel Koordinate zvoka, ki ga je podprlo Ministrstvo za kulturo. Ker ima rad nove izzive in izstope iz cone udobja, se je preizkusil tudi kot pevec.
Srčen in predan oče
Žiga je od nekdaj oboževal Aretho Franklin, Diane Warvick, Luthra Vandrossa in druge. Všeč so mu bili njihovi vokali, zato je tudi sam poskusil peti. »Nisem bil pevec, pel sem samo v zborih v gimnaziji, tako da sem se moral petja lotiti od začetka. Hodil sem na pevske vaje v studio Cantica v Kopru, začel uriti svoj glas, da sem zlezel tako visoko, da sem uspel narediti album, s katerim sem bil zadovoljen. Sem namreč kritičen do svojega dela. Album Your Love sem izdal kot Žiga Murko v samozaložbi. Ponosen sem, da sem za sodelovanje na njem zbral mednarodno glasbeno zasedbo, med drugim slovitega Davida Darlingtona, ki je »miksal« glasbo Stingu in Whitney Houston. Delali smo tudi pri njem v New Yorku. Projekt sem predstavil na manjših dogodkih, a ker je mednaroden, je težko vzdrževati zasedbo,« je iskren Žiga, ki se je kar nekajkrat nasmejal, ko so mu zaradi priimka pripisovali sorodstvo s samooklicanim štajerskim slavčkom.
Tudi njegovo zasebno življenje je tesno povezano z umetnostjo. Njegova žena Urša, s katero sta se spoznala v Ljubljani, je namreč plesalka (balerina) in učiteljica plesa. Zakonca Murko sta ponosna starša dveh otrok. Hči Paulina je stara tri leta, sin Matis pa ima dobro leto in pol. »V starševstvu zelo uživam in mi ni bilo težko zaradi tega glasbo, za katero sicer rabiš veliko časa, malce postaviti na stranski tir. Zdaj sem najbolj aktiven kot oče,« se smeji simpatični Žiga, ki se želi v prihodnosti spet vrniti h glasbi. Vesel je tudi, ker sta oba njegova otroka podedovala nadarjenost za glasbo, tako ni dvoma, da se bodo družinska glasbena semena razvijala dalje.
