Mladost je po naravi čas novosti, navdušenja, zanimivih izzivov. Ljudje začutijo ta klic in si s tem postavijo temelje za prihodnost. Iz tega rastejo mnoga zanimanja in navdušenja: za šolo, prijateljstva, športno udejstvovanje, življenje v družbi in doma, zaljubljenost, zakon, druge oblike poslanstva. Seveda ne manjka nevarnosti in stranpoti, nekateri želijo vse zajeti z veliko žlico in se zaplezajo, drugi se v svoji nemoči znajdejo ob strani in se žalostni umaknejo. Začne se že v šoli, ko ne gre dobro pri spraševanju, ali na delovnem mestu, ko niso delovni pogoji najbolj idealni in se je težje vključiti v delovni proces.
Tudi v odnosih z drugim spolom se ljudje marsikdaj počutijo negotove, strah jih je bližine in vsega, kar je povezano s tem. Le tisti, ki najdejo svojo identiteto in pozitivni odnos do sebe, so sposobni imeti dobre odnose z drugimi. Različne druge pozitivne izkušnje pomagajo pri tem. Ko se ljudje zaljubijo, jih pogosto popolnoma prevzame to vzneseno občutje. Vse svoje moči usmerijo v to, da bi osvojili ljubljeno osebo. A navdušenje in strast nista omejena le na ljubezenski odnos – lahko se razširita tudi na ustvarjanje pravičnejše družbe, pomoč drugim in graditev boljših medosebnih vezi. Tako kot motor potrebuje gorivo, elektrarna vodo ali vetrnica veter, tudi človek potrebuje navdušenje in strast, da lahko živi ustvarjalno in zavzeto. Anselm Grün je zapisal, da je ena ključnih nalog duhovnosti ohranjati strast v dobri formi.
Pravijo celo, da so menihi med najbolj strastnimi ljudmi. V današnji zunanje usmerjeni družbi se srečujemo z izgubo navdušenja in ohlajenimi strastmi, kar postaja ena največjih ovir za napredek, izpolnitev in srečo. Jezuit Alfred Delp, ki so ga usmrtili nacisti, je iz zapora zapisal: »Gorje človeku, ki poskuša živeti brez strasti.« Strast je mogočna sila – lahko vodi v dobro ali slabo. Ne izvira iz razuma, temveč iz globin človekove notranje strukture. Zato so že puščavski menihi govorili o potrebi preobrazbe strasti, da jo usmerimo tako, da postane ustvarjalna moč, ki krepi odnose s seboj, z drugimi in našim duhovnim jedrom. Vsak čas bogatijo strastni ljudje, ki ne podležejo brezbrižnosti in se ne zaprejo v svoj svet. Brez strasti ni mogoče izboljšati ne sveta ne družbe. Tudi v spolnosti se pogosto izgublja strast – morda zato, ker se ljudje bojijo njene prave moči, ki se razodeva v ljubezni. A kot hudournik potrebuje strugo, tako tudi strast potrebuje smer in smisel. Strast ima svoje mesto v duhovnosti, brez nje postane šibka in prazna – zožena na dolgočasno, vase zazrto ponavljanje. Ključno je, da strasti vključimo v življenje, če želimo dolgoročno živeti zavzeto, iskreno in z vso močjo. Občudujem zakonce, ki znajo ohraniti navdušenje drug nad drugim še v pozni starosti.
