Slovenci so v Stožicah najprej premagali Kanado s 3:1, nato Nizozemsko s 3:0, v soboto pa so morali priznati premoč svetovnim prvakom Italijanom z 0:3. Navidez so si s tem zaprli vrata zaključnega turnirja, a so jim danes pomagali Kanadčani, Japonci in Kitajci.
S tem so imeli na zadnji tekmi vse v svojih rokah, s slavjem proti Srbiji pa so po razmerju zmag in porazov 7-5 zasedli šesto mesto. To pomeni, da se bodo konec tega meseca na Kitajskem v četrtfinalu pomerili s Francijo.
Reprezentančni slovo Dejana Vinčića
Na zaključnem turnirju pa ne bo igral Vinčić, ki se je reprezentančno upokojil po koncu dvoboja s posebno slovesnostjo na igrišču, na kateri so se dolgoletnemu podajalcu poklonili številni vidni člani reprezentance ter ob družini in prijateljih tudi številni visoki gosti na čelu s predsednico države Natašo Pirc Musar.
Osemintridesetletni Vinčić je za izbrano vrsto odigral 238 tekem in se podpisal pod vse največje uspehe Slovenije na velikih tekmovanjih. Trikrat je bil srebrn in enkrat bronast na evropskem prvenstvu, do četrtega mesta je pomagal reprezentanci enkrat na SP in dvakrat v ligi narodov, na lanskih OI pa je bila Slovenija peta.
Vinčić je bil vseskozi ob igrišču v pripravljenosti, a je pomembnost dvoboja narekovala igranje tistih, ki so bili v zadnjih tednih bolj aktivni, saj so imeli ob čustvenem trenutku njegovi rojaki tudi velik tekmovalni motiv. Trije prejšnji dvoboji dneva so namreč šli domači reprezentanci na roke, usodo pa so imeli posledično v svojih rokah.
Na zaključni turnir je Slovenijo peljala vsaka zmage, v luči tega pa je Soli na igrišče poslal podajalca Uroša Planinšiča, srednja blokerja Saša Štalekarja in Jana Kozamernika, sprejemalca Žigo Šterna in Roka Možiča ter korektorja Tončka Šterna in prostega igralca Grego Okrogliča.
Slovenci so dodobra izkoristili energijo v glasnih Stožicah in si po seriji točk v prvem nizu priigrali prednost 9:5. Čeprav so se Srbi približali na vsega točko, je nato prednost domačih znova narasla na pet točk, po asu Možiča pa na šest (22:16), kar je bilo dovolj za vodstvo.
Drugi niz so bolje odprli Srbi in povedli s 6:3, Slovenci pa so jih v nadaljevanju vseskozi lovili in prehiteli pri 13:12. Srbi se ni dali in bili do končnice vseskozi s točko prednosti, pri 23:24 pa je Možič žogo poslal v avt za izenačenje na 1:1.
Slovenci so šele po menjavah, v igro sta prišla mlada Nejc Najdič in Nik Mujanović, našli boljši ritem. Kljub temu pa je bil niz povsem izenačen. S prednostjo točke so v končnico prišli gosti in ga hitro z asom Marka Ivovića tudi končali.
V četrtem nizu si je Slovenija le priigrala malce bolj oprijemljivo prednost proti žilavim in v obrambi zelo borbenim tekmecem. Po dveh zaporednih blokih je bilo na semaforju 15:9, prednost pa je le še rasla. Dvoboj in s tem odločitev o slovenskem nastopu na zaključnem turnirju je posledično dal peti niz.
V sijajnem vzdušju v Stožicah so bili ves čas korak spredaj domači, ki so imeli nekajkrat prednost dveh točk, a so jih Srbi ujeli. V dramatičnem razpletu so na krilih domačega občinstva do visoke prednosti (13:8) prišli Slovenci, nato pa dovolili izenačenje na 13:13. Prvo zaključno žogo so imeli Slovenci, izkoristili pa tretjo za veliko veselje v Stožicah.
Pri Slovencih se je točkovno najbolj izkazal Možič s 24 točkami, tudi Nik Mujanović pa je v zadnjih treh nizih dosegel večino svojih 15 točk. Pri Srbih sta bila najbolj uspešna Nikola Brborić s 17 in Marko Ivović s 16 točkami.
* Arena Stožice, sodnika: Fernandez Fuentes (Španija) in Ortiz (Dominikanska republika).
* Srbija: Nikolić 15 (1 as), Ristić, Negić, Ivović 16 (2 asa, 1 blok), Jovović, Perić 1, Gajović 2 (1 as), Mašulović 13 (3 bloki), Luburić, Stefanović, Todorović 1, Brborić 17 (1 as, 1 blok), Kulpinac, Nedeljković 11 (1 as, 2 bloka).
* Slovenija: T. Štern 7, Planinšič 2 (1 as, 1 blok), Kozamernik 5 (2 bloka), Bračko 5 (1 blok), Vinčić, Štalekar 9 (3 bloki), Okroglič, Urnaut, Ž. Štern 12 (1 as), Možič 24 (1 as, 1 blok), Mujanović 15 (1 as, 2 bloka), Kržič, Najdič, Šen.
Po koncu tekme v središču pozornosti Vinčić
Osemintridesetletni Vinčić je bil del vseh uspehov slovenske odbojke, zaradi česar je bil v polnih Stožicah po koncu dramatičnega dvoboja proti Srbiji pričakovano v središču pozornosti.
In vendar je ostal zvest sebi ter najprej pohvalil ekipo, ki si je po zmagi proti Srbiji izborila nastop na zaključnem turnirju.
“Prezadovoljen sem, kako se je današnja tekma odvila, da smo zmagali in se uvrstili na zaključni turnir. Naši mladci so pokazali fantastično igro, bili zbrani v ključnih trenutkih dvoboja,” je zbranim novinarjem dejal priljubljeni “Vinko”.
Dotaknil se je tudi svojega reprezentančnega slovesa, ki je bilo veličastno kot njegova kariera s slovenskim grbom na prsih: “Resnično sem počaščen, da sem to doživel v Stožicah pred takšnim občinstvom. Moja družina je bila z mano in lepšega slovesa si ne bi mogel predstavljati.”
Po razmisleku je dodal, da bi se sam poslovil bolj potihoma: “Če bi bilo po moje, bi bilo drugače. Šel bi potihoma, brez velikega rompompoma. Ampak so me prepričali, da se to mora narediti, da to mora ovekovečiti in mislim, da je bilo zelo lepo. Vesel sem, da sem zdržal brez solz. To je bil prečudovit večer, ki si ga bom zapomnil za vselej.”
Zapomnili si ga bodo tudi drugi. Kapetan reprezentance Tine Urnaut je z Vinčićem prehodil 20 let dolgo pot v reprezentanci od dna do vrha. Svojega kolega na igrišču je označil za brata.
“Brat je takšna beseda. Več kot 20 let sva skupaj igrala v reprezentanci in prehodila to pot skupaj. Enostavno je vse preraslo od ‘cimra’, soigralca v neko prijateljstvo in čez čas v bratski odnos. Imam ga za brata. Vse bi naredil, da mu pomagam in prepričan sem, da bi on storil enako zame,” je lepe besede svojemu dolgoletnemu prijatelju namenil Urnaut.
Zdaj bo iz reprezentančnega pokoja najprej spremljal ekipo na zaključnem turnirju. In kakšen navijač bo? “Tisti pravi ‘kavčar’, ki se samo pritožuje … Ne, saj se šalim,” je še nasmejal zbrane novinarje v mešani coni.
Vinčić je prvič za državni grb zaigral pred več kot 20 leti, ko je bila Slovenija precej oddaljena od dosežkov zadnjega desetletja. Prvega dvoboja se ne spomni, spomni pa se poti, ki jo je reprezentanca prehodila.
“Razmere so bile res slabe. Ne moremo primerjati s tem, kar imamo danes. Vse to smo si prislužili s trdim delom, z vztrajnostjo. Vse, kar smo dali reprezentanci, vsi rezultati, ki so prišli, so narekovali tudi napredek okoli reprezentance, temu je sledila zveza in prav je tako. Mladi imajo zdaj vse postavljeno, na njih pa je, v kolikšni meri bodo to izkoristili,” je mladcem izziv postavil Vinčić.
V reprezentanci ima nekakšnega naravnega naslednika v Nejcu Najdiču, ki je stopil v velike čevlje. “Dejan je legenda slovenskega športa in lahko sem mu hvaležen, da sem dobil možnost igrati z njim ter da bom nadaljeval njegovo poslanstvo. Treba bo še precej delati na treningih, da ga bom dohitel ali mogoče celo nadgradil njegove uspehe,” je dejal 19-letni podajalec.
“Spomnim se Nejca v Šoštanju na prijateljski tekmi s Srbijo, ko mi je bil malo nad koleni. Igral sem že z njegovim očetom, bil je tudi moj trener. Dejstvo je, da se staramo in se čas ne ustavlja. Vesel pa sem, da imamo v reprezentanci velik potencial,” se je proti prihodnosti ozrl Vinčić.
Čeprav je dejal, da je bilo ogromno posebnih trenutkov v karieri, se Gregor Ropret spomni leta 2023, ko je Vinčić odhitel na pomoč reprezentanci v tekmi za bron na prvenstvu stare celine.
“Tisto je bil eden težjih trenutkov tako zame kot za fante ob nesrečni poškodbi. Resnično vsa čast Vinku, da se je odzval povabilu selektorja, ki ga je poklical z zamudo. Ampak tudi selektorji so samo ljudje in se odločajo po svoji presoji. Takrat je Vinčić dokazal, da je pripravljen storiti za nas vse in skupaj smo vzeli bron,” je o dolgoletnem partnerju na položaju podajalca dodal Ropret.
“Vse zahtevne trenutke je oddelal gosposko in mislim, da je to najbolj primerna beseda zanj. Gospod je bil tako na kot zunaj igrišča,” pa je ob spominu na Vinčića dejal srednji bloker Jan Kozamernik.
Vinčić bo odslej tekmovalno igral še za Alpacem Kanal, s katerim ima še dveletno pogodbo. Po igranju za Šoštanj Topolšico se je preselil v tedanji Salonit Anhovo, od tam pa ga je pot vodila k ACH Volleyju.
Ko je prerasel Slovenijo, je v tujini zastopal številne klube, po vrsti Skra Belchatow, Maliye Ankara, Narbonne, Beauvais, Jenisej, Halkbank, Czarni Radom, Friedrichshafen in Rapid Bukarešto, preden se je vrnil v domovino.
Z reprezentanco je osvojil štiri kolajne na EP, od tega tri srebrne in en bron. Tako na svetovnem prvenstvu kot dvakrat v ligi narodov je s Slovenijo zasedel četrto mesto, lani pa je uresničil dolgoletne sanje o nastopu na olimpijskih igrah.
Čeprav tam ni stopil na igrišče, je imel najbrž tišji odhod v reprezentančni pokoj v mislih ravno v Parizu.
