Izdajanje singlov, ki jih praviloma pospremijo z videospoti, so pred kratkim nadgradili z izdajo novega albuma Plus. Medtem slavijo 100-obletnico tržaškega Jamesa Bonda Sergiota in se ob tem jubileju pripravljajo na današnji Veliki veseli koncert v Ljubljani. Nato jih bo mogoče na odru ujeti še v izolskem kulturnem domu 27. marca in v novogoriški Mostovni 21. marca.
Poleg zimzelenih uspešnic bodo na koncertih odmevali tudi vrhunci njihovega enajstega albuma. Ta prinaša enajst skladb, med njimi nekatere že predstavljene: aktualno Realni svet, novo različico njihove kultne skladbe – tokrat naslovljene Sempre Sergio –, Pismo komarju, skladbo Še dobro in odo pohlepnim elitam Samo zase kot prase. Poleg teh pa še šest mojstrovin, ki s pronicljivimi besedili skozi mestoma navidez banalno in vsakodnevno površje zadenejo bistvo.
Ob tej priložnosti smo se pogovarjali s frontmanom zasedbe, Gorazdom Sedmakom Gogo, ki nam je med drugim razložil, kje je ključ do njihovih uspehov.
Zmelkoow ste na sceni že desetletja – kaj vas danes še vedno najbolj žene k ustvarjanju?
Eno je to, da »materiala« v obliki lepih, smešnih, neumnih in čudaških stvari in ljudi okoli nas, pa tudi malo dlje od nas, nikakor ne zmanjka, kar nas kar naprej sili v pisanje pesmi. Drugo pa je to, da je ustvarjanje kot proces lepo. Ko nam uspe sestaviti dober komad, je to vedno dober občutek in razlog za veselje. Ob tem pa se tudi dobro zabavamo …
Kako se je vaš ustvarjalni proces spremenil od začetkov do danes?
Niti ne pretirano. Mogoče smo malenkost bolj učinkoviti, ker smo skozi leta nekatere najbolj brezupne oblike eksperimentiranja opustili. Je pa res, da še posebej s strani ritem sekcije še vedno občasno prileti kakšna briljantna ideja v stilu: »Kaj če bi to zaigrali na lego kocke ali smučke?«
Se vam zdi, da je danes težje kot nekoč napisati izvirno »zmelkoow« pesem?
Morda malo. Veliko komadov že imamo posnetih, kar pomeni, da smo že dosti idej »potrošili«. Nočemo pa se ponavljati, ker bi potem sami sebi postali dolgočasni. Po drugi strani pa se svet spreminja, mi zorimo (še malo, pa bomo starejši mladinci) in nam malo drugače delujejo glave in srca, kar avtomatično pripelje do drugačnih pesmi, kot so bile tiste, ki smo jih pisali v srednji šoli.
Ste imeli kdaj občutek, da publika ironijo razume drugače, kot ste si jo zamislili?
Iskreno povedano, že od vsega začetka vidim, da večina ljudi razume naše štose precej po svoje. Del je pa tudi takih, ki čisto ena na ena tudi največje in očitne kozlarije in zajebancijo razume smrtno resno – »Aha, oni so živčne egocentrične svinje, torej jih je treba poslati v zakol …« Tako da sem prav vesel, ko občasno naletim na koga, ki je dojel poanto našega bluzenja.
Ali danes v Sloveniji še znamo sprejeti samoironijo?
Eni ja, drugi ne. Saj je najbrž povsod tako. Samoironija zahteva nekaj inteligence in samozavesti, oboje pa je bojda po Gaussovi krivulji razporejeno. Včasih je sicer malo nagnjena, odvisno od vetra …
Kako ohranjate energijo in kemijo v skupini po toliko letih?
Živimo zdravo, jemo sadje, kosmiče, meditiramo in telovadimo. Le tu in tam se sicer kdo pregreši in poje kak košček pustega mesa ter spije požirek piva. Ok, malo pretiravam … Smo očitno dovolj kompatibilna in skulirana ekipa, da se imamo fajn skupaj. Ne verjamem, da obstaja kak recept za to. Pač, sreča nas je srečala, če se nas že pamet izogiba.
Kaj je največja prednost tega, da ste tako dolgo skupaj?
Zelo rad bi odgovoril, da smo zaradi tega bolj uigrani, ampak na žalost se glede tega resetiramo vsakič, ko gremo spat. No, do neke mere je pri tako dolgem stažu dobro to, da precej gotovo veš, kako se kdo odziva v kakšnih situacijah. Tako da se lahko pravočasno skriješ, ko se na primer Žaretu v očeh pojavi neustavljiva želja po ubijanju.
Se spomnite kakšnega posebej nenavadnega ali nepozabnega koncertnega trenutka?
Uh, tega je bilo veliko. Recimo, ko so na nekem bajkerskem žuru med koncertom priletele na oder tri gole striptizete, ki so imele pred ali za nami svojo točko. Edino, kar nam je uspelo takrat zaigrati, je bil začetek pesmice Kuža pazi. In punce so se v trenutku vrgle na vse štiri in z jezički ven oponašale kužke …
Je današnja publika drugačna kot v 90. letih?
Ja. Nekateri fantje so medtem dobili brke, drugi oplešavili, nekatera dekleta so se ojačala v zadnjico … Seveda pa ves čas prihajajo tudi nove generacije, tako da imamo pogosto pod odrom kar starostno uravnotežen vzorec populacije. Je pa publika »sfiltrirana« glede na glasbeni okus in najbrž tudi delno pogled na svet, tako da kar neproblematično skupaj žurajo.
Katera vaša pesem v živo vedno najbolj »vžge«?
Malo je to odvisno od placa. Ponekod Bit, drugje Sentiš navadni, Poredni gosti, Ko-po … Kakšnih sedem ali osem pesmi moramo skoraj vedno igrati, če nočemo po špilu poslušati očitkov, da nismo odigrali najboljšega komada ever …
Kako gledate na spremembe v slovenski glasbeni industriji?
Mi se pravzaprav nikoli nismo počutili del »industrije«, saj smo – z izjemo ene plošče – vse sami snemali, izdajali itd., tako da jo tudi bolj malo spremljamo. Pač, včasih so se stvari izdajale na kasetah in ploščah, danes pa na konzervah in v oblakih … Slovenija je tako majhen trg, da je v resnici sploh težko govoriti o industriji. Ajde, če že, o obrtniških cehih.
Kaj bi danes svetovali mladi glasbeni skupini, ki začenja svojo pot?
Naj delajo, kar jim je všeč, in vztrajajo. Zdi se mi, da danes mnogi mladi bendi obupajo prezgodaj. Mi smo deset let nažigali, preden smo prišli do studia.
Kje vidite Zmelkoow čez deset let?
Na Wembleyu z Duo Lipo, Beyoncé in Taylor Swift na back vokalih.
Bi kdaj naredili projekt, ki bi popolnoma odstopal od vašega prepoznavnega sloga?
Smo jih že kar nekaj, ampak so bolj kot ne »padli mimo«. Meni je recimo zelo pri srcu naša plošča Čista jajca?, ki je zelo drugačna od ostalih, ampak jo zelo malo ljudi pozna – ravno zato, ker smo šli precej ven iz pop formata. Da niti ne omenjam projekta Turbo Dalmacija, ki smo ga izdali pod psevdonimom Internet bend. Še dandanes se ponekod najde CD v kategoriji »bivše domače«. Poglej si na YT Stipe i njegov ćaća sa Brača …
Katera je po vašem mnenju najbolj podcenjena pesem zasedbe Zmelkoow in katera pesem je vam najbližje?
Če bi prav moral izbrati, nas še najbolje opiše pesem Ljubo doma, mi pa pri Ljubotu. Predvsem začetni verz: »dokler ne vemo, kam smo hoteli priti, se nismo izgubili«. Glede podcenjenih bi osebno izbral komade Polna luna, Orao pao, Sendwitsch, Suxes … Ma, dosti jih je, ki so mi lepi, pa jih nimamo prav pogosto prilike igrati.
