Pred kratkim ste bili imenovani za neodvisnega izvedenca OZN za pravice starejših. Ta funkcija ne obstaja od začetka delovanja OZN, ampak šele od leta 2013. Pomeni to, da je tudi OZN sorazmerno pozno zaznala problem izključenosti starejših ljudi?
Da. Dolgo smo staranje razumeli predvsem kot socialno, zdravstveno ali družinsko vprašanje, precej manj pa kot vprašanje človekovih pravic. OZN je postopoma spoznala, da starost pogosto pomeni tudi večjo izpostavljenost diskriminaciji, revščini, nasilju, osamljenosti, omejenemu dostopu do zdravstva in izključevanju iz odločanja o lastnem življenju. Starizem je bil desetletja nekakšna »nevidna diskriminacija« — manj opazen kot rasizem ali seksizem, a zelo prisoten v jeziku, institucijah in kulturi.
V sodobni družbi se človekova vrednost pogosto meri skozi produktivnost, hitrost in ekonomsko učinkovitost. Prav zato starejši hitro postanejo manj vidni. Šele v zadnjih desetletjih se je začelo jasno razumeti, da dostojanstvo človeka ne sme biti odvisno od njegove starosti, zdravja ali koristnosti za trg dela.
Kako boste opravljali to funkcijo?
Neodvisni izvedenec OZN nima izvršilne moči v smislu zakonodaje ali sankcij. Neposredno poročam Generalni skupščini OZN v New Yorku in Svetu OZN za človekove pravice v Ženevi. Moč mandata je predvsem moralna, strokovna in javna. Temelji na avtoriteti argumenta, mednarodni legitimnosti OZN, sposobnosti povezovanja držav, stroke, civilne družbe in medijev ter na tem, da lahko teme, ki so bile dolgo prezrte, postanejo vidne na globalni ravni.
Tak mandat lahko odpira javne razprave, vpliva na zakonodajo, opozarja na sistemske kršitve in daje glas ljudem, ki ga pogosto nimajo več. Včasih je že to, da nekdo na mednarodni ravni jasno pove, da določeno ravnanje ni samo socialni problem, ampak vprašanje človekovega dostojanstva in človekovih pravic, pomemben premik.
Mandat želim opravljati mirno, argumentirano in človeško. Velik del poklicnega življenja sem spremljal ljudi v obdobjih bolezni, krhkosti, odvisnosti in eksistencialnega strahu. Prav takrat človek pogosto najbolj potrebuje občutek, da ostaja slišan, spoštovan in vključen v skupnost.
Leta 2050 bo na svetu več kot petina ljudi starejših od 60 let, število ljudi, starejših od 80 let, pa se bo potrojilo. Starejši ljudje so problem že zdaj — kaj šele bo?
Zelo previden bi bil pri izrazu, da so starejši »problem«. Dolgo življenje je eden največjih dosežkov človeške civilizacije, medicine in javnega zdravja. Problem ni staranje samo po sebi, ampak nepripravljenost družb na demografske spremembe, ki so bile povsem predvidljive.
Res je, da bo več starejših pomenilo več kroničnih bolezni, več demence, več potreb po dolgotrajni oskrbi in več ljudi, ki bodo potrebovali pomoč. A hkrati pomeni tudi več izkušenj, več znanja, več medgeneracijskega spomina in več ljudi, ki lahko ostajajo dejavni desetletja po upokojitvi. Vprašanje prihodnosti ni, ali bomo imeli starajočo se družbo. Vprašanje je, ali bomo znali ohraniti človečnost v svetu, ki človeka vse bolj vrednoti predvsem po njegovi učinkovitosti.
Kdo je tisti, ki je starejši? In kdo je star?
To ni samo biološko vprašanje. Dva človeka pri 75 letih sta lahko popolnoma različna: eden samostojen, ustvarjalen in intelektualno dejaven, drugi pa hudo bolan in odvisen od pomoči. Kronološka leta povedo bistveno manj, kot si pogosto mislimo.
Človek pogosto ne postane »star« takrat, ko doseže določeno številko, ampak takrat, ko ga družba začne obravnavati, kot da ni več pomemben, zanimiv ali sposoben sodelovanja. Starost je zato tudi kulturna in družbena kategorija, ne samo biološka.
Ko rečemo starejši, s tem izrazom na žalost določeno skupino ljudi pogosto opredelimo kot enovito kategorijo. Kot da med njimi ni razlik.
Točno tako. Pravzaprav so starejši najbolj heterogena, najbolj raznolika skupina ljudi sploh. Med njimi so ogromne razlike — zdravstvene, socialne, ekonomske, kulturne, izobrazbene, psihološke in življenjske. Razlika med dvema človekoma pri osemdesetih letih je lahko bistveno večja kot med dvema človekoma pri tridesetih.
Med starejšimi so ljudje, ki še vedno vodijo podjetja, pišejo knjige, skrbijo za vnuke ali hodijo v hribe, pa tudi ljudje, ki živijo z demenco, krhkostjo ali veliko socialno ranljivostjo. Nekateri živijo v obilju, drugi v revščini. Nekateri so obkroženi z družino, drugi popolnoma sami. Zato je nevarno, če starejše obravnavamo kot homogeno maso. S tem izgubimo pogled na posameznika, njegovo zgodbo, osebnost in dostojanstvo.
Morda je prav to ena ključnih nalog sodobne družbe: da človeka tudi v visoki starosti še vedno vidi kot posameznika in ne samo kot »pripadnika starostne skupine«.
Kaj je/bo za to skupino najhuje? Osamljenost? Izoliranost? Pomanjkljiva zdravstvena oskrba?
Vse to. A morda je najhujši občutek, da človek postane odvečen. Da ni več viden, slišan ali pomemben. Mnogi ljudje lažje prenašajo telesno bolezen kot občutek socialnega izginjanja.
Osamljenost danes ni več samo psihološki problem. Vemo, da povečuje tveganje za depresijo, srčno-žilne bolezni, hitrejši kognitivni upad in celo zgodnejšo smrtnost. Družba lahko človeka prizadene tudi brez neposrednega nasilja — preprosto tako, da ga ne vidi več.
Demenca, Parkinsonova bolezen, fizična oslabelost in druge bolezni — so to samo posledice starosti ali še česa drugega?
Ne. Staranje samo po sebi ni bolezen. Res pa je, da s starostjo narašča tveganje za številne zdravstvene težave. Pri nevrodegenerativnih boleznih, kot sta Alzheimerjeva ali Parkinsonova, gre za zelo zapleten preplet genetike, biologije, življenjskega sloga, okoljskih dejavnikov in samega procesa staranja.
Pomembno pa je nekaj drugega: človek z demenco ali Parkinsonovo boleznijo ne izgubi svojega dostojanstva ali človekovih pravic. Prevečkrat družba začne videti samo diagnozo, ne pa več človeka.
So to vprašanja samo socialnih pravic ali tudi človekovih?
To so v temelju človekove pravice. Pravica do dostojanstva, zdravja, avtonomije, zaščite pred nasiljem, sodelovanja v družbi in odločanja o lastnem življenju ne izginejo s starostjo. Ko starejši človek nima dostopa do zdravnika, ko je zanemarjen, izoliran ali ko drugi odločajo namesto njega, ne da bi ga slišali, to ni samo socialni problem. To je vprašanje človekovega dostojanstva. Civilizacijska raven družbe se pogosto najbolj jasno pokaže prav v odnosu do najbolj ranljivih.
Kako je to področje sploh mogoče urediti? V družbi, ki ji je mar predvsem za profit? Ki ji je mar predvsem za tiste, ki lahko delajo?
Prav zato je vprašanje staranja danes eno ključnih moralnih vprašanj sodobne družbe. Če človekovo vrednost merimo samo skozi produktivnost, hitrost in ekonomsko učinkovitost, potem starejši zelo hitro postanejo »neuporabni«. To pa je nevarna civilizacijska pot.
Družba ni samo trg. Človek ni samo proizvajalec in potrošnik. Evropski humanizem je stoletja gradil idejo, da ima človek dostojanstvo že zato, ker je človek — ne zato, ker ustvarja dobiček.
Pravica do zdravja je poleg pravice do izobrazbe temeljna človekova pravica. Je država tista, ki jo mora zagotoviti?
Da, država ima pri tem ključno odgovornost. Nihče ne izbira, ali bo zbolel, postal krhek ali odvisen od pomoči. Zato mora družba zagotoviti dostopen zdravstveni sistem, dolgotrajno oskrbo, rehabilitacijo in paliativno oskrbo.
Toda zdravje ni samo vprašanje medicine. Je tudi vprašanje socialne varnosti, stanovanj, odnosov, izobrazbe in občutka pripadnosti. Človeka pogosto ne zdravijo samo zdravila, ampak tudi občutek, da ni sam in da ni odrinjen na rob.
Kaj pa mi? Ali nam mora nekdo vedno znova poudarjati, da imajo starejši pravico do dostojne starosti?
Morda bi morali začeti pri preprostem spoznanju: starejši niso »oni«. Starejši smo mi vsi — nekateri samo nekoliko kasneje v življenju. Odnos do starejših je v resnici odnos do naše lastne prihodnosti.
Vprašanje ni samo, kako dolgo bomo živeli, ampak tudi v kakšni družbi bomo živeli, ko bomo sami ranljivi. To pa ni več samo politično ali zdravstveno vprašanje, ampak vprašanje kulture, etike in medčloveških odnosov.
Se ta vzgoja začne pri nas samih? Pri našem odnosu in spoštovanju do staršev, starih staršev ter drugih starejših okoli nas?
Absolutno. Starizem se pogosto začne v drobnih vsakdanjih stvareh — v jeziku, šalah, pokroviteljskem tonu, v tem, da starejšega človeka ne poslušamo več zares.
Spoštovanje starejših ni sentimentalnost ali folklora. Gre za osnovno civilizacijsko držo. Družba, ki izgubi spoštovanje do starejših, pogosto postopoma izgubi tudi občutljivost za ranljivost nasploh.
O starejših govorimo kot o tistih, ki jim moramo pomagati. Ali res? Kaj pa njihove odločitve? Zakaj pristajamo na to, da o nas odločajo drugi? Na primer pri prostovoljnem odločanju o lastnem življenju?
To je eno ključnih vprašanj mojega mandata. Tudi kadar človek potrebuje pomoč, ne izgubi pravice do odločanja o svojem življenju. V zdravstvu in oskrbi pogosto prehitro zdrsnemo v paternalizem — v prepričanje, da »vemo bolje«.
Prav v ranljivosti bi morali še bolj varovati človekovo avtonomijo, njegov glas in pravico, da ostane subjekt svojega življenja, ne samo objekt oskrbe. Družba, ki starejšim odvzame možnost odločanja, jim pogosto nehote odvzame tudi del dostojanstva.
Zagotovo poznate, kaj se na tem področju dogaja po svetu. Je logično, da za starejše najslabše skrbijo revne države?
Ne vedno. Revščina seveda močno omejuje možnosti države, vendar materialno bogastvo samo po sebi še ne pomeni človeške bližine, solidarnosti ali dostojne starosti. Nekatere manj bogate družbe imajo zelo močne medgeneracijske vezi in manj socialne izolacije starejših.
V številnih sredozemskih, latinskoameriških, afriških ali azijskih okoljih starejši pogosto ostajajo bolj vključeni v družinsko in skupnostno življenje. V mnogih afriških skupnostih je starejši človek še vedno razumljen kot nosilec spomina, modrosti in kontinuitete skupnosti. Tudi v nekaterih mediteranskih kulturah — denimo v delih Italije, Grčije ali Portugalske — so medgeneracijske vezi pogosto tesnejše kot v izrazito individualiziranih družbah severa.
Po drugi strani pa lahko tudi zelo razvite družbe ustvarijo veliko osamljenosti, anonimnosti in občutka odvečnosti. V nekaterih najbogatejših državah sveta ljudje umirajo sami, socialna izolacija starejših pa postaja skoraj epidemija. Zato vprašanje staranja ni samo ekonomsko, ampak tudi kulturno in antropološko vprašanje. Ne gre samo za to, koliko denarja ima družba, ampak tudi za to, kakšen odnos ima do ranljivosti, odvisnosti in medgeneracijske povezanosti.
Kaj pa pri nas? Kaj bi morali nujno storiti?
Slovenija bi morala nujno razviti dostopno in učinkovito dolgotrajno oskrbo, okrepiti pomoč družinam in neformalnim oskrbovalcem ter izboljšati dostop do zdravnikov, geriatrije, nevrologije, psihiatrije in paliativne oskrbe. Potrebujemo tudi več podpore ljudem z demenco in njihovim svojcem.
A poleg sistemskih ukrepov potrebujemo tudi spremembo kulture. Manj strahu pred staranjem, manj starizma in več medgeneracijske povezanosti. Družba se ne meri samo po gospodarski uspešnosti, ampak tudi po tem, kako ravna z ljudmi, ki postanejo počasnejši, krhkejši in bolj odvisni od pomoči.
Kako si razlagate, da bo nova politična opcija praktično ukinila pravico do dolgotrajne oskrbe, že zagotovljene z novim zakonom?
Kot neodvisni izvedenec OZN moram biti pri konkretnih notranjepolitičnih vprašanjih zadržan. Lahko pa splošno rečem, da pravice starejših ne bi smele postati predmet kratkoročnih političnih nihanj.
Dolgotrajna oskrba ni luksuz, ampak eden ključnih odgovorov starajoče se družbe. Vsaka sprememba sistema bi morala imeti za glavno merilo dostojanstvo, varnost in kakovost življenja ljudi — ne samo finančnih izračunov ali dnevne politike.
Če bi imeli čarobno palico in možnost, da nekaj spremenite — kaj bi storili?
Če bi imel čarobno palico, bi verjetno najprej poskusil zmanjšati strah pred starostjo. Velik del diskriminacije starejših namreč izvira prav iz strahu pred lastno krhkostjo, boleznijo, odvisnostjo in smrtjo. Družba, ki se boji staranja, se pogosto začne bati tudi starejših ljudi samih.
Želel bi si družbe, v kateri starost ne pomeni postopnega izginjanja s sveta, ampak ostajanje tukaj in zdaj — z dostojanstvom, glasom, odnosi in občutkom smisla. Družbe, v kateri človek tudi takrat, ko postane počasnejši, bolj ranljiv ali odvisen od pomoči drugih, ne izgubi svoje človeške vrednosti.
Morda pa bi z eno potezo predvsem spremenil pogled na človeka. Danes človekovo vrednost pogosto merimo skozi produktivnost, hitrost in ekonomsko učinkovitost. Toda civilizacija se v resnici ne meri po tem, kako ravna z najmočnejšimi, ampak po tem, kako ravna z ljudmi, ki postanejo ranljivi. Prav odnos do njih je moralno ogledalo družbe.
Želel bi si tudi, da bi starost ponovno dobila simbolni in človeški prostor v skupnosti. Da starejši ne bi bili razumljeni samo kot prejemniki pomoči ali strošek sistema, ampak kot ljudje z izkušnjami, spominom, življenjskimi zgodbami in modrostjo, ki povezuje generacije. Družba, ki izgubi stik s svojimi starejšimi, pogosto izgubi tudi stik s svojo zgodovino, identiteto in človečnostjo.
In če bi lahko spremenil še nekaj: želel bi si, da človeku tudi v bolezni, demenci ali veliki odvisnosti nikoli ne bi odvzeli glasu. Tudi zelo ranljiv človek ostaja človek — z dostojanstvom, pravicami in potrebo, da je slišan. To je morda najbolj bistveno sporočilo mojega mandata.
