< KRIVICA: Če bi živali spregovorile ... - Obalaplus
Nalaganje

Vnesite za iskanje

KRIVICA: Če bi živali spregovorile …

Veličina naroda se kaže v tem, kako ravna z živalmi, je dejal Gandi. V individualistično naravnani industrijski družbi je težko najti sočutje do drugih bitij, vendar so k sreči med nami srčni posamezniki, ki svoj dragoceni čas in energijo namenjajo nesebični pomoči tistim, ki so večkrat spregledani. Živali nimajo svojega glasu, da bi prosile za pomoč ali spregovorile o krivicah, ki se jim dogajajo, a po zaslugi predanih prostovoljcev je njihova prihodnost svetlejša.

“Življenje živali ni nič manj vredno od človeškega življenja, a žal se živalim godi daleč največja krivica, saj povečini nimajo niti osnovne pravice do življenja,« je prepričana 33 letna prostovoljka Katja Baša iz Izole, ki večino svojega prostega časa nameni pomoči tem ranljivim bitjem. Že od najstniških let pomaga vzavetiščih za živali in se ukvarja z zmanjšanjem mačje populacije na obali, pred dobrimi petimi leti pa so s somišljenicami ustanovile društvo Mačja preja, ki med drugim zajema prehodni dom za mačke, ki jim iščejo dom.

»Dela mi v društvu nikoli ne zmanjka: od čiščenja mačjih stranišč in ležišč, hranjenja mačk, do zdravljenja. Imamo tudi koze, ovce in kokoši, za katere skrbimo.« Prostovoljno delo zavzame večji del njenega prostega časa, zaradi česar se mora velikokrat čemu odreči. »Večinoma v društvu delam popoldne in za vikende, kadar nisem v službi. To seveda pomeni, da se velikokrat odpovem druženju s prijatelji, kakšnim koncertom itd. Je velika odgovornost in tudi velik finančni zalogaj, saj se večinoma financiramo iz lastnih žepov,« razlaga Katja.

A občutek, ko vidi srečno rešeno žival, odtehta vse vložene ure. Zaradi grozot, ki se živalim dogajajo v mesni, mlečni in jajčni industriji je že pri 15 letih postala vegetarijanka, kasneje pa še veganka, tako da je svoje življenje povsem posvetila dobrobiti živali. Je tudi aktivistka za pravice živali in veliko časa ter energije nameni ozaveščanju. »Pomoč živalim je moj smisel življenja, drugače si svojega življenja sploh ne morem predstavljati. Ne morem samo sedeti in mirno gledati, kaj se dogaja z njimi, ampak jim želim aktivno pomagati,« sklene.

Tudi prostoživeče živali je treba oskrbeti

Svoje življenje je pomoči živalim posvetil tudi 39-letni veterinar Peter Maričić iz Kopra, ki se na Veterinarski ambulanti Koper ukvarja z nekonvencionalnimi oziroma eksotičnimi vrstami in s prostoživečimi živalmi, ki jih rešuje tudi v prostem času. Ob mojem obisku ravno rešuje nujen primer želve, ki so jo lastniki pomotoma hudo poškodovali med košenjem.

Eksotične vrste in prostoživeče živali so ga pritegnile s svojo raznolikostjo. Pravi, da njegovo delo ni nikoli dolgočasno. »Povožen galeb, ustreljen golob ali kanja, zastrupljen ali zažgan jež – to so takšni tipični primeri, s katerimi se redno srečujem. 70 odstotkov primerov je povezanih s človeškim vplivom. Tudi mačka denimo povzroča ogromno škode v naravi, a le zato, ker jo je človek tako razmnožil, da je zaradi nje izumrlo že nekaj vrst. V sezoni imam skoraj vsak teden primere ptičev, ki so jih napadle mačke,« opisuje Peter.

Reševanju prostoživečih živali namenja svoj prosti čas, pa tudi denar, saj država krije samo stroške prve pomoči za živali, ki so zaščitene. Za preostalo zdravljenje ali za nezaščitene vrste država ne namenja nikakršne pomoči. Peter je v pripravljenosti 24 ur na dan in se na vsak klic tudi takoj odzove. S sredstvi, ki jih prejme z Ministrstva za okolje si pokrije le osnovne stroške, velikokrat gre denar iz njegovega žepa ali pa najditelja živali prosi za donacijo. »Sem edini podizvajalec v Sloveniji, saj nihče ne želi delati za tako malo denarja. Zaradi tega in zaradi pomanjkanja znanja marsikdo nad takimi živalmi takoj obupa, jih evtanazira in se z njimi ne ukvarja, meni pa ni vseeno in jim želim pomagati,« pravi Peter.

Po njegovih besedah je potrebno pomagati in oskrbeti vsako žival, ki pomoč potrebuje: »Nobene razlike ni med posameznimi vrstami, tudi po zakonu je tako.« S tem, ko država ne namenja sredstev za oskrbo vseh živali, pa ne ogroža samo prostoživečih živali, temveč tudi ljudi, meni Maričić. »Gre za neko odgovornost do živali in nenazadnje tudi do javnosti. Če ni nikogar, ki sprejme poškodovano vrano, goloba, srako, potem bodo ljudje te živali nosili domov. V takih primerih pa se hitro lahko zgodi nesreča: vrana ali galeb lahko otroku izkljuva oko, ljudje lahko od lisice, jazbeca, kune dobijo steklino itd.”

Žabe in krastače: po krivem osovražene

Da je na cestah čim manj povoženih žab in krastač pa skupaj z ostalimi prostovoljci skrbi 26-letni študent Biodiverzitete Erik Jurman. Pri spomladanski selitvi dvoživkam pomagajo, da varno prečkajo cesto in ne končajo pod kolesi avtomobilov. »To storimo tako, da jih na enem koncu ceste poberemo v vedra in spustimo na drugi strani,« razloži Erik, ki se včasih na lastno pest, včasih pa prek društva Biodiva, udeležuje prenašanja dvoživk pri Vanganelskem jezeru.

Zadnji dve leti sodeluje tudi pri projektu Za Kras pri Parku Škocjanske jame, kjer kot varuh dvoživk pomaga na cesti Famlje-Ribnica. Po njegovih besedah je ta skupina živali po krivem zapostavljena ali celo osovražena: »Obstajajo mnoge zgodbe in vraže, ki negativno govorijo o dvoživkah, največkrat krastačah, ki pa v veliki večini ne držijo. Poleg tega so dvoživke ena najbolj ogroženih skupin živali na Zemlji, glavni vzroki pa so antropogenega izvora.«

Za strmo upadanje njihove številčnosti smo krivi ljudje, saj prekomerno posegamo v njihov življenjski prostor, še dodaja Erik: »Kar malo strašno je, da že sam v teh nekaj letih prenašanja opažam, da je dvoživk vsako leto manj. Če bi se v prihodnosti zgodilo, da bi dvoživke izginile, bi imelo to za posledico začasno porušitev ravnovesja v ekosistemu, kar bi pomenilo namnožitev živali, ki so hrana dvoživkam, na primer komarjev, polžev ipd.« Po njegovih besedah bi več morala narediti tudi država: »Vedeti moramo, da prenašanje žab na dolgi rok ni učinkovito. Edini način, da se dvoživke ohranijo na neki kritični lokaciji, je izgradnja selitvenih koridorjev in postavitev stalnih ograj, česar pa je pri nas še precej malo.«

Kriki, skriti za stenami klavnic

Ljudje z lahkoto najdemo sočutje do hišnih ljubljenčkov ali ljubkih divjih živali, pogosto pa pozabljamo na milijone rejnih živali, ki vsakodnevno trpijo in umirajo v krutih, neživljenjskih pogojih. Industrija je te živali spremenila v predmete brez nikakršnih pravic, na kar opozarjajo veganski aktivisti. »Rejne živali so prezrte, popredmetene, obravnavane kot lastnina. V naši družbi so brez glasu, čeprav se kriki iz klavnic zelo dobro slišijo navzven – le mi se odločamo, da jih ne želimo slišati,« pravi 25-letna aktivistka za pravice živali Kristina Franza iz Sečovelj.

Po njenih besedah smo ljudje zelo sočutna bitja, ni nam vseeno, ko vidimo nasilje nad živalmi in ne želimo, da bi zaradi nas živali trpele, bile mučene ali celo umrle, hkrati pa v trgovinah z mirno vestjo kupujemo kose njihovih teles. Zakaj je tako? »V nas je zakoreninjeno prepričanje, da so živali tu zato, da imamo od njih korist. Naučeni smo, da nam »dajejo« meso, mleko, jajca… V resnici nam ne »dajejo« čisto ničesar – mi smo tisti, ki jim odvzamemo svobodo ter zapečatimo njihovo usodo še preden pridejo na svet. Živali niso tu zaradi nas – živali so čuteča bitja, posamezniki z željo po življenju, z interesom izogibanju bolečini in trpljenju,« pravi Kristina, ki ozaveščanju o problematiki nameni večino svojega prostega časa, saj meni, da je krivično, kaj živalim kot družba počnemo.

»Želim razbijati mit o tem, da živali v klavnicah ne trpijo ter mit o tem, da je prehranjevanje z živalmi in njihovimi izločki za ljudi nujno. Želim spodbujati ljudi, da razmislijo o tem, v čem se pes, ki ga imajo tako zelo radi, razlikuje od pujsa, ki ga imajo na krožniku,« poudarja. Načinov, kako ozaveščati in spodbuditi ljudi k razmišljanju, je po Kristininih besedah veliko: organizirajo veganske piknike, predavanja, kocke resnice, mirne shode itd.

Beseda aktivizem ima velikokrat negativen prizvok in spominja na agresijo, vendar se veganski aktivisti na miren način borijo ravno proti nasilju, pravi Kristina: »Prikazovanje posnetkov iz klavnice ni agresija, nasilna so dejanja, ki jih posnetki prikazujejo.« Ti posnetki so kruti, a prikazujejo resnico, na katero se ljudje lahko burno odzovejo, jezo pa stresejo na prenašalca sporočila. »Hudo mi je, ko se ljudje namesto na sporočilo osredotočajo na način, kako je bilo podano oziroma na nas, ki sporočilo predajamo… negativne in včasih žaljive komentarje in odzive je težko poslušati, a to ni nič v primerjavi s tem, kar dan za dnem doživljajo živali,« sklene Kristina, ki jo veliko bolj kot zlobni
jeziki prizadane trpljenje živali.

Prostovoljce, ki svoj čas in energijo nesebično namenjajo pomoči živalim, ženeta sočutje in ljubezen, s čimer so se, kot pravijo, rodili. Enotni so si, da je vsako življenje pomembno in da vsako dejanje, s katerim lahko nekomu olajšamo trpljenje, šteje. S svojo številčnostjo, požrtvovalnostjo in trudom pa dokazujejo veličino naroda – ali vsaj prebivalcev obale.

 

Nuša Pevc

Oznake:

Spletna stran za svojo funkcionalnost uporablja spletne piškotke, ki ne hranijo osebnih podatkov. Več o piškotkih lahko izveste tukaj

The cookie settings on this website are set to "allow cookies" to give you the best browsing experience possible. If you continue to use this website without changing your cookie settings or you click "Accept" below then you are consenting to this.

Close