TAKO SE JE ZAČELO …
Njuna zgodba se je začela 1. januarja 1955 na novoletnem plesu v Hrvojih, pri farovžu (župnišču) ob cerkvi. Toni je tistega večera prišel iz Umaga k sestri in se udeležil vaškega plesa, kjer je spoznal tedaj 23-letno Cvetko. Toni in Cvetka se spominjata, da je velika in mogočna luna osvetljevala noč, ko sta si prvič izmenjala poglede in stopila v ples. Po zabavi sta odšla skozi gozd, se pogovarjala dolgo v noč in se razšla šele ob treh zjutraj. Toni se je naslednji dan vrnil v Umag, a njegovo srce je očitno ostalo pri Cvetki. Vsako soboto je zato sedel na kolo in iz Umaga kolesaril do Hrvojev, kjer ga je čakala. Tako se je med njima spletla vez, ki traja vse do danes.
SKROMNO, A SRČNO
Že avgusta istega leta sta svojo ljubezen okronala s poroko. 20. avgusta 1955 sta se poročila in začela skupno življenje. Spomini na poročni dan so preprosti, a polni pristnosti in topline. »Nona je takrat ubila purana in pripravila pašto na rošto,« se nasmehne Cvetka in doda, da so plesali in praznovali kar v kuhinji strica Štefana, ker je bila dovolj velika in prostorna. »Za naju ni bilo niti prave spalnice,« se spominja Toni. »Nono je iz drv sestavil neke vrste korito, ki je sicer služilo za shranjevanje krompirja pred mrazom. Napolnil ga je s slamo in perjem, na vrh pa sva si postlala s starimi žaklji, rjuhami in pokrila sva se s suknjičem in plaščem,« nam pove Toni.
KMALU SE JIMA JE PRIDRUŽIL LIVJO
Življenje ju je vodilo naprej. Kmalu se jima je pridružil sin Livjo. »Nisem imela mleka, da bi otroka dojila, zato smo mu skuhali ječmenovo kašo in vanjo dodali malo sladkorja,« se spominja Cvetka. Leta 1956 so se preselili v Koper, kjer so živeli v podstrešni sobi brez kuhinje in kopalnice. »Plenice sem prala v lavorju, po vodo pa smo hodili v mesto, kjer je bil mlin,« se spominjata. Vse težave sta skozi leta premagovala z zaupanjem in složnostjo. Kasneje se je rodila še hčerka Zvezdana in leta 1979 si je družina ustvarila dom v Vanganelu, kjer 93-letna Cvetka in Toni živita še danes.
RECEPT ZA DOLGO RAZMERJE?
Cvetka in Toni ga povesta preprosto: »Skromno, preprosto, a lepo. Vedno smo šli na dopust, čeprav brez denarja v Dalmacijo, z otroki. Nikoli se nismo prepirali. Ko nismo imeli kaj kuhati, smo jedli prežganko.« V teh besedah se skriva skrivnost lesene poroke – vztrajnost, preprostost in ljubezen, ki kljub vsem preizkušnjam ostane trdna.
Cvetka in Toni sta živ dokaz, da se sreča ne meri v bogastvu, temveč v skupnih trenutkih, ljubezni in spominih, ki jih gradimo drug ob drugem. Njuna zgodba je dragocen opomnik, da je prava ljubezen tista, ki zdrži preizkus časa.
