Ne vem natančno, ampak zdi se mi, da sem se najprej srečala z Neznosno lahkostjo bivanja, romanom, ki me je že zelo mlado soočil s sprejemanjem kot intenzivnim uvodom za kasnejše življenje. Potem sva z Vanjo brala vse, kar je bilo prevedeno v slovenščino. Bilo je obdobje, ko so si prevodi sledili in življenje s Kundero je bilo navdihujoče prepoznavno in intenzivno.
Večkrat je o Kunderi skrivnostno govoril Moša, naš prijatelj in režiser z Brna, kjer je bil Kundera rojen. Takrat mi je bil spet blizu, čeprav ga že dolgo nisem brala. Sploh pa se mi zdi, da so v Brnu doma številni junaki pisateljevih zgodb.
Zadnjič smo o njem govorili okoli njegovega rojstnega dne, saj takrat praznuje tudi Angela in takoj za njima tudi Marisa, pa ne samo zaradi tega rojstnodnevnega naključja, ampak zaradi teme, ki se je prikradla med naše veliko omizje nedeljskega kosila. »Ali veste, kaj je litost?« sva z Vanjo vprašala najine velike otroke in njihove partnerje in izmenično pripovedovala zgodbo iz romana Knjiga smeha in pozabe. Takole gre: dva mlada človeka, študent in študentka, tako ju imenuje Kundera, se odpravita plavat na reko, ona je boljša športnica in reko preplava hitreje, on, klavrni plavalec, se je »počutil ponižanega in razgaljenega v svoji telesni manjvrednosti in obšla ga je litost.« Ko sta se vračala proti domu ji je prisolil klofuto. Razložil ji je, da ga je zanjo grozno skrbelo, da je reka nevarna, polna vrtincev in da bi se lahko utopila. Študentka je zajokala, on pa jo je močno objel in počutil se je mnogo bolje.
Kaj je potemtakem litost, se sprašuje Kundera in odgovarja: »Litost je bridko stanje prebujenja ob pogledu na iznenada odkrito lastno revo. In ker maščevanje ne sme nikoli odkriti svojega pravega vzroka, si mora pomagati z lažnim motivom. Litosti si potemtakem ni moč predstavljati brez določene mere nabrekle hinavščine.«
In ko se danes mlad človek odpravi življenju naproti, ga v obliki prijaznih spodbud, nenehnih skrbi za njegov razvoj in dobronamernih nasvetov velikokrat spotika in rani litost prijaznih dobronamernežev in odločevalcev. Čeprav Kundera zapiše, da je litost del mladosti in da so odrasli ljudje zavarovani pred napadi litosti, se danes ne zdi tako predvsem zato, ker tudi odraslih danes skoraj ni več. V času vsesplošne infantilizacije družbe so tudi družbene vezi stkane iz nezdravih in nezrelih odnosov otročje in prazne tekmovalnosti.
Prav nič ni več pomembno, ali jih imaš dvajset ali sedemdeset, zgodovina se nas bo verjetno spominjala kot družbe, v kateri je litost modus operandi vseh.
Reši nas lahko le razumevanje lastne in družbene odgovornosti, zavedanje te odgovornosti in učenje odgovornosti, saj smo mi sami in kot skupnost odgovorni za vse. Odgovornost je samo naša. Samo z njo se lahko borimo proti moči in pozabi.
