Vesu je usoda sprva namenila čisto drugačno pot. »Rojen sem v Bosni, v prečudovitem in z naravo bogato obdanem kraju Prijedor. Kot otrok sem užival v delu na kmetiji in sanjal o boljšem in lepšem življenju. Da je drugje drugače, sem se prepričal med služenjem vojaščine v Beogradu. Po koncu vojaške obveznosti sem ostal v nekdanji skupni prestolnici in zlahka našel dobro plačano delo v tamkajšnji izpostavi Vegrada, vendar nisem bil čisto srečen. Nemirna duša si je želela dalje. Najprej sem odšel k nonotu v Slavonijo, vendar tudi tam nisem bil čisto zadovoljen. Vrnil sem se v Bosno, kjer sem si kmalu spet zaželel dalje. Ko mi je oče odličnega nogometaša Mladena Rudonje, ki prihaja iz istega kraja, predlagal, naj pridem v Koper, sem to zagrabil z obema rokama,« se spominja Veso, ki je v Slovenijo prišel daljnega leta 1974, star komaj enaindvajset let. Z lahkoto je našel službo v Viplasu v Dekanih in dobil službeno garsonjero, kar je danes skoraj nepredstavljivo. Tri leta kasneje se je poročil in dobil prvega sina Danijela, sedem let kasneje pa še Rajka.
Ribič kljubuje neizprosnemu vremenu
Povečana družina je potrebovala več prostora, zato so se preselili v Izolo. »Vsak dan sem očaran stal ob obali in gledal stare ribiče, kako so lovili, vlekli mreže in prodajali svoj ulov. Voda in ribe so me neustavljivo privlačili. Sklenil sem poskusiti tudi sam. Najprej z malo staro barko, ki mi jo je posodil pokojni ribič. Ko enkrat začneš, ni več poti nazaj,« pravi Veso, ki je hitro usvojil spretnosti ribolova. Kupoval je mreže, vendar ne vse naenkrat, saj so bile zelo drage. Pri delu pa mu je pomagala žena. Cele noči sta iz mrež vlekla sardele, zjutraj pa je moral v službo. »Na začetku je bilo zelo težko, saj nisem imel prave opreme za ribolov. Ko je deževalo, so se običajne obleke v hipu premočile, voda je prišla v gumijaste škornje, pozimi je pogosto zmrzovalo, gumirane obleke nisem imel. Ni bilo niti hidravlike, s katero bi vlekel mrežo, vse je bilo treba opraviti z rokami. Nisem znal italijansko, da bi razumel druge ribiče. V Izoli je bilo takrat veliko Italijanov. Kljub vsemu si takrat nisem upal niti predstavljati, da bi lahko nekega dne lahko živel samo od ribištva. Tako sem dolgih osemnajst let počel oboje. Velikokrat sem bil zjutraj, ko je bilo treba v službo, utrujen, da sem komaj stal na nogah. Ribje luske pa so se tako zalepile na kožo, da se jih ni dalo odstraniti. Čeprav je bilo zelo naporno, mi je bil ribolov tako všeč, da ga ne bi pustil za nič na svetu, Izola pa mesto, kjer sem z družino pognal korenine in se v Bosno vračal le še enkrat na leto na obisk,« pripoveduje izkušen ribič, ki je na morju doživel marsikaj.
Žal je morje čedalje bolj prazno
»Ko sem začenjal, je bilo v morju res veliko rib. Takrat sem imel le osem mrež, v katere se je ujelo po dvajset ali petindvajset zabojčkov rib. Stranke so me na pomolu čakale kot v vrsti na pogreb,« se smeji Veso in dodaja, da če bi v tistih časih lovil s toliko mrežami kot danes, bi zlahka ujel tudi eno tono rib, vendar jih ni toliko. Letos, se priduši, je zares težko leto. Pred enim dnevom je na treh kilometrih mrež dobil le dvanajst rib. Potem pa so tu še delfini, ki so se v zadnjih letih zelo namnožili in ribičem potrgajo veliko mrež.
»V morju je 150 delfinov, ki vsak dan pojedo za četrtino svoje teže rib. Potem ni čudno, da rib ni. Škoda, ki nam jo delajo, je velikanska, nihče pa je ne povrne. Z ženo vsako zimo dva meseca sediva in krpava mreže. Potem pa jo vržeš v morje in naslednji dan je že vse spet po starem, ko jo strgajo delfini. Tudi na Hrvaškem imajo iste probleme,« se huduje Veso, ki lovi vse vrste rib od sardel, ribonov, orad, skuš glede na letni čas. Najboljši čas za lov na orade je oktober. Veso je v svoji dolgi ribiški karieri ujel kar nekaj »kapitalcev« – od skoraj 12-kilogramskega romba, 250-kilogramskega (žal mrtvega) delfina, 300-kilogramsko želvo usnjačo, 4-kilogramskega brancina, 4,5-kilogramskega jastoga … Svoj ulov tudi hitro proda, kar nekaj morskih bitij pa konča tudi na domačem krožniku. Veso najbolj obožuje sardone pa ciplje iz pečice. »Slabe ribe ni, treba jo je samo znati dobro narediti,« je prepričan ribič, ki zadnja leta svoje znanje predaja sinu Danijelu. Skupaj mečeta mreže in potem pobirata ulov. »Večinoma se imava lepo, zatakne se, ko sta na barki dva kapitana,« pove v smehu in doda, da na srečo rib ne lovi za (bogat) zaslužek, ampak ker ima to delo rad. Brez rib in morja ne bi mogel živeti. Še takrat, ko je imel zdravstvene težave in je bil čisto blizu smrti, pa mu je bog podaril še eno življenje, je sanjal, kako bo čim prej okreval, da se bo lahko odpravil na morje. »Življenje ribiča ni enostavno. Vedno pa moraš verjeti v boljši jutri in tako potem tudi vztrajaš,« sklene.