Od starodavnih Babiloncev, Grkov, Rimljanov in Perzijancev do germanskih poganskih plemen, v mnogih kulturah so praznovali ponovno rojstvo boga Sonca, tj. zimski solsticij. Ne glede na to, ali so častili Saturna, Mitro, Nimroda ali Thora, je bilo drevo del njihovih praznovanj, na katerega so po nekaterih teorijah darovali žrtve bogu, ki so ga slavili med zimskim solsticijem.
S prihodom krščanstva so ljudje začeli sprejemati nauk Jezusa Kristusa, a so hkrati ohranili tudi nekatere poganske običaje. Šteje se, da je okraševanje božičnega drevesa eden od teh običajev. Ko je Cerkev določila 25. december kot dan Jezusovega rojstva, je praznovanje Božiča nadomestilo pogansko praznovanje zimskega solsticija, okraševanje drevesa pa je postalo del krščanskega običaja.
Čeprav mnogi verniki po vsem svetu prakticirajo okraševanje smreke kot nepogrešljiv družinski običaj na božični večer, izvor te božične tradicije ostaja skrivnost.
Okraševanje smreke ali natančneje, jelke, po cerkvenih zapisih, dolgujemo svetemu Bonifaciju, angleškemu redovniku, ki je v 7. stoletju ustanovil krščanske cerkve v Franciji in Nemčiji. Ko je poučeval krščanski nauk v Nemčiji, je Bonifacius naletel na skupino poganov, ki so se okoli velikega hrasta pripravljali žrtvovati otroke bogu Thoru. Da bi rešil otroke, je Bonifacius podrli hrast, na njegovem mestu pa je zrasla jelka.
Druga legenda pripoveduje, da je sam Martin Luther okraševal božično drevo s svečami v začetku 16. stoletja, medtem ko je v srednjem veku v nekaterih delih Evrope obstajal običaj prirejanja predstave o raju v cerkvah med božičem, med katero so na drevo obešali jabolka kot simbol spoznanja dobrega in zlega po biblijski zgodbi o Adamu in Evi.
