Slavko Ivančič – misel dneva
Hočeš reči, da si nehal žurati?
Skoraj. Na način, na katerega smo žurali včasih, od jutra do sutra, ne več. Ne morem pozabit Danila Kocjančiča, ki ga žal ni več. On me je v osemdesetih letih, ko sem prišel iz Crikevnice, izoblikoval. To so bile neverjetne zgodbe. Ko jih razlagam danes, se vsi čudijo in me sprašujejo, če je vse res. Tako je bilo?! Ja, tako je bilo.
Kako pa žura današnja generacija?
Drugače. Načrtovano, s kitarami, violinami, tudi hrana je drugačna. Takrat nismo razmišljali o žurih, kar zgodili so se. Imam odraslega sina Marka, živi v italijanski Gorici, ampak jaz sem živel brez njega, ker me nikoli ni bilo doma, samo žural sem in žural. Osemdeseta so bila nora leta. Moja Irena je poskrbela za vse doma. Zaradi svoje neverjetne energije sem lahko potem dobro deloval tudi na odru. Ker publika je moja, to so moji ljudje in jaz sem njihov. Zame je to sveta stvar in ko vidim roke gor, je to, to.
O Glasbeniku
Slavko Ivančić je svojo glasbeno pot začel leta 1973 v Crikvenici. Leta 1974 je s skupino Vivak izdal ploščo s pesmima Listopad in Balada o novome, na kateri se je predstavil kot skladatelj. Nato je sodeloval še z drugimi skupinami, med drugim s klapo Solinar in skupino Liburni. Leta 1980 se je preselil v Piran, kjer se je za dve leti pridružil skupini Faraoni. Pozneje je sodeloval z Bazarjem in se kasneje odločil za samostojno kariero. Številne uspehe je dosegel tudi na festivalu Melodije morja in sonca, kjer je večkrat zmagal. Od leta 2011 pa si kot umetniški vodja festivala prizadeva vrniti nekdanji sijaj.
Celoten intervju lahko preberete na spodnji povezavi:
