Predstava Peter in volk ima dve različici: slovensko in italijansko. Vam je bilo v izziv besedilo naštudirati v obeh jezikih?
Bolj kot v izziv, mi je bilo v veselje. Delati z odličnim režiserjem, kot je Jaka Ivanc, in vrhunskimi glasbeniki, ki sestavljajo jazz trio, je čudovita priložnost. Pred Petrom in volkom nismo sodelovali, a že na prvi vaji se je zdelo, da se že dolgo poznamo. Na odru – pa tudi za njim, se zelo zabavamo.
Ni prvič, da igrate v slovenskem jeziku. Kako se pri tem počutite?
Ne bom lagal: na začetku je bilo res težko. Ampak s časoma sem spoznal, da je pomembno predvsem to, kar publika občuti. Ne glede na jezik. Moja naloga je, da pri ljudeh vzbudim čustva, pika. Uspe mi, ko najdem ravnovesje med samim sabo, likom, ki ga igram, in občinstvom. Tudi prostorom, v katerem nastopam. Če igralec ni sposoben vsega tega povezati, ne bo uspešen niti v materinščini.
Igralci smo kot raziskovalci ali arheologi. Kopljemo in gremo vse globlje – v našem primeru v sebe. Enkrat, ko pridemo do bistva, ga lahko odenemo v slovenski, italijanski ali kitajski jezik. Pomembno je, da sporočilo prenesemo na obiskovalce in obiskovalke. Imel sem srečo, da sem tako pri filmu kot v gledališču sodeloval z režiserji, kot so Goran Vojnović, Boris Cavazza, Jaka Ivanc, Slobodan Maksimović, Ivana Djilas… Igralcu je lažje, ko ima občutek, da je v dobrih rokah.
Peter in volk je glasbena pravljica za najmlajše, ki je doživela že nešteto različic. Kako ste se jo lotili v Gledališču Koper?
Peter in volk je glasbena pravljica za pripovedovalca in simfonični orkester – v izvirniku vsako žival predstavlja en glasbeni inštrument. Mi smo se tega lotili nekoliko drugače. Namesto orkestra imamo trio in vsako žival predstavlja ena glasbena zvrst. Najmlajše občinstvo tako spozna ritme jazza, valčka, swinga, hip hopa,… Predstava je namenjena otrokom, a je tudi odraslim všeč. Sam sem pa že od malih nog nanjo posebej navezan, saj je bila ena mojih najljubših pravljic.
Nedavno je vašo družino razširila hči Viktorija. Imate sedaj več dela kot oče ali kot igralec?
Zadovoljen sem, da lahko veliko časa posvetim družini. V Italiji ni tako. Kot igralec si veliko od doma in na poti. Tudi po več mesecev. Ko nisem imel otrok, sem pri tem užival, a bilo je tudi zelo naporno. Sedaj je drugače. V Sloveniji so razdalje krajše in potovanja manj zahtevna. Za nekoga, ki ima majhne otroke, kot jih imam sam, je to pomembna prednost. Ključno je obdržati ravnovesje med družino, delom in vsem ostalim. Ampak če vprašate mene, ni lepšega, kot priti domov k ženi Anji in otrokoma Leonardu in Viktoriji.
