V Sirotah imamo opraviti z likoma, ki trpita za mejno osebnostno motnjo (MOM). Kateri so dejavniki tveganja in zakaj imajo to motnjo večinoma in zlasti ženske?
Glede na skope podatke iz besedila lahko sklepamo, da so dejavniki tveganja za razvoj te motnje pri sirotah v tej drami, povezani z odsotnostjo staršev v otroštvu. MOM se razvije zaradi najrazličnejših zlorab v zgodnjem otroštvu, čustvene prikrajšanosti, zanamerjanja ali zapuščenosti ter difunkcionalnega življenja v zgodnjih letih. Novejše raziskave kažejo, da ni večjih razlik v prevalenci med moškimi in ženskami, čeprav starejša literatura navaja, da naj bi za to motnjo večinoma trpele ženske, v razmerju 3 : 1.
Kako si lahko ljudje z mejno osebnostno motnjo pomagajo? Kako jim lahko pomaga družba in njene institucije?
Načeloma si ljudje s to motnjo težko pomagajo sami, saj so ujeti v stabilne in trdovratne vzorce vedenja in razmišljanja, ki jih sami, žal, ne morejo preseči. Tudi z resnim psihoterapevtskim pristopom ta motnja velja za težje obvladljivo. Terapevtski izziv se nanaša predvsem na vedenja, povezana z manipulacijo. Oseba z MOM je namreč tako spreten manipulator, da sam sebe prepriča, da je dogovor, ki ga je denimo sklenila s terapevtom, prestopila zaradi posebnih okoliščin, in ne zaradi sebe. Te osebe težko sprejemajo odgovornost za svoje vedenje. Odgovor na vprašanje, kdo in kako jim lahko pomaga, je usposobljeni strokovnjaki v zahtevnih intenzivnih terapevtskih obravnavah.
A je to ena od težav, ki bo v sodobni družbi vse pogostejša?
Zdi se, da je ta osebnostna motnja vse pogostejša, ker živimo v svetu “lažnih” profilov, “lažnega” čustvovanja, obsedenosti s samim sabo in podobno. To so ugodne okoliščine, v katerih posameznik lahko hitro pridobi napačno samopodobo. Bodi to, kar si! Uresniči se! Ti sam si gospodar svoje usode! Vse to so parole, ki posameznika usmerjajo zgolj na razmišljanje o samem sebi in o lastnem blagostanju. Tako izgublja stik z družbo, ne zaveda pa se, da s tem izgublja stik tudi s tistim delom sebe, ki je ključen za razvoj lastne identitete. Vse bolj se zato izgublja zavedanje, da je izpolnjen in zadovoljen posameznik učinkovito vpet in integriran v družbeno tkivo. Družba je za posameznika danes zgolj okolje, v katerem lahko dobi kaj zase, in ne okolje, ki se mu lahko posveti in mu služi.
Kako na razvoj mejne osebnostne motnje vplivajo zunanji pretresi, kot so pandemije, vojne, socialna izključenost, ki prav tako spodbujajo občutek nemoči.
Zunanji šoki so zgolj tisti dejavniki, ki povečajo verjetnost, da se bo MOM pojavila, če so za to izpolnjeni pogoji. Niso pa to tisti dejavniki tveganja, zaradi katerih se MOM razvije.
Motnjo povezujemo z nasiljem. Danes lahko vidimo, kako otroci in mladostniki snemajo medvrstniško nasilje, ga sami izvajajo na spletu in družabnih omrežjih pa tudi v institucijah, v katerih imajo opraviti s šibkejšimi. Hkrati raziskave kažejo, da ne želijo iti v vojsko in so proti vojnam ter oboroženim spopadom. Kako to komentirate?
Za MOM so značilni čustveni izbruhi jeze in sovraštva. Vsekakor so danes izpolnjeni tudi drugi družbeni pogoji, da se izražanje jeze in sovraštva hitro sprevrže v nasilje. Vse manjša sposobnost frustracijske tolerance na dražljaje, ki nam niso všeč, povečuje tveganje za nasilje, poleg tega pa živimo sredi medijske poplave nasilja, saj so novice o nasilju tiste, ki posameznika najbolj pritegnejo k branju. Nasilje postaja norma medsebojne komunikacije, vse bolj povezana z identiteto človeka, ki se postavi zase, za svoj prav in je zato bolj uspešen.
Čustveno nezrel človek, ki svoje frustracije rešuje z nasiljem, za svoje žrtve izbira šibkejše osebe, nikoli močnejših, zato teh ljudi ne boste našli v okoljih, kjer jih lahko dobijo po glavi, jih boste pa našli tam, kjer lahko naredijo veliko škode drugim, ne da bi sami dobili kakšno prasko.
