»Prihajam iz Marezig, kjer sem obiskovala tudi osnovno šolo, na katero imam zelo lepe spomine. Veliko prijetnih se je nabralo tudi v srednješolskih letih na Gimnaziji v Koper. Ena od prvih prelomnic v mojem življenju je bil študij na Filozofski fakulteti v Ljubljani, na smeri pedagogika/andragogika. Po diplomi pa sem delovne izkušnje nabirala v kadrovski službi, kjer sem ostala do samostojne poti. Vmes mi je uspelo še najprej magistrirati iz kadrovskega managementa na FDV, nato pa sem se z željo po globljem spoznavanju lastne resnice in bolj iskrenega dela z ljudmi, vpisala še na študij izpopolnjevanja iz Zakonske in družinske terapije na Teološki fakulteti, kjer sem istočasno vpisala doktorski študij, ki sem ga v lanskem letu zaključila,« začne svojo pripoved Katja in doda, da je njeno znanje najbolj zraslo skozi prakso na širšem kadrovskem področju, predvsem na področju izobraževanja in razvoja zaposlenih ter sedaj v kliničnem terapevtskem delu in osebnem »kovčingu«. Veliko se ukvarja z dinamiko družine, saj verjame v celostni pristop pri obravnavi otrok in mladostnikov. Njeno delo zajema tudi izvajanje »kovčingov« in avtorskih predavanj za različne ciljne skupine, skupinska srečanja za otroke in mladostnike ter gostujoča predavanja na fakultetah.
Z malimi koraki do cilja
Hitro navrže, da se je njena pot v psihoterapijo tlakovala postopoma in se je gradila skozi življenjske in delovne izkušnje ter študij. “Kot otrok sem bila opisana kot občutljiva in empatična, kar me je navdihnilo za delo z ljudmi. Med delom v kadrovski službi sem začutila, da želim z ljudmi delati bolj poglobljeno in pristno ter na koncu bolj učinkovito. To me je pripeljalo k študiju psihoterapije, kjer sem lahko združila svoje naravne občutke in znanje ter pomagala posameznikom raziskovati njihove notranje svetove. Študij psihoterapije je bil izziv, a obenem tudi izjemno nagrajujoč. Spoznala sem veliko različnih pristopov, teorij in tako pridobila številne nove vpoglede in znanja glede človekovega razvoja in delovanja v najširšem pomenu besede, ki mi omogočajo bolj celostno obravnavo posameznikov in družin, razlaga sogovornica, ponosna mama 18-letnih dvojčkov Maja in Lana, ki se velikokrat pošalita, da njuna mama že vse življenje hodi v šolo. Ravno sinova sta v moje življenje prinesla “zrcalo”, ki mi omogoča največjo osebnostno rast. Psihoterapija je pravzaprav pot k spoznavanju sebe, iskanje naše pristnosti in naše resnice. Je pot k zaupanju vas, pot k srečnemu in notranje polnemu življenju,” pravi. Ima tudi svoj rek: “Vsako novo življenje se začne s prvim korakom in potem je vse lažje,” pove Katja, na katero se ljudje največkrat obračajo zaradi težav v partnerskih odnosih, družinskih konfliktov in čustvenih težav otrok ter seveda posamezniki z različnimi čustvenimi zapleti in travmatičnimi izkušnjami, ki se rezultirajo v različnih psihičnih težavah.
Premiki v stroki in miselnosti
Katja je vesela, da psihoterapija ni več tabu, saj se je zmanjšal predsodek, da je nekaj narobe s posameznikom, če išče pomoč. S spreminjanjem družbenih stigem in ozaveščanjem o pomembnosti skrbi za duševno zdravje je terapija postala bolj sprejemljiva in dostopna.
Odnos Slovencev do psihoterapije se spreminja. Sprva je obstajal predsodek, da »mora biti nekaj narobe s tabo, če greš na terapijo.« “vendar se je ta predsodek zmanjšal, še posebej med mlajšimi generacijami. Mladi s ponosom povedo svojim kolegom, da obiskujejo terapijo, saj so spoznali, da jim pomaga razumeti svoje delovanje in čustvovanje ter da ni nič narobe s tem.
Čedalje večje potrebe po psihoterapiji
Sogovornica opaža, da se danes resnično povečuje potreba po psihoterapiji, pa ne samo zato, ker je danes več težav v odnosih, kot jih je bilo pred 50 leti, ampak, ker smo kot ljudje bolj ozaveščeni in želimo živeti bolj kakovostno. Krizi odnosov pomeni tudi napredek v naših vrednotah in standardih v odnosih. Kljub temu zavedanju, pa je še vedno zelo veliko ljudi in predvsem mladih, v stiskah. Zahodni človek se je izgubil oziroma odtujil od sebe, posledično tudi od drugih. Ker lastne sreče ne moremo najti nikjer drugje kot v sebi, v svojem srcu. To ni mogoče kupiti ali doseči z instant tehnikami, v slogu »V 10 korakih do srečnega življenja”, ker gre za doživljenjski proces, projekt iskanja pristnega sebe, ki zahteva iskreno odločitev in predanost ter vztrajanje. Ta pot je na trenutke tudi težka in se je marsikdo ustraši in zbeži spet v “zunanjost”. Do sreče ne pelje nobena bližnjica. Tako je tudi terapija proces in rezultati se ne morejo zgoditi čez noč. Če želimo te spremembe začutiti, se morajo zgoditi v nas in ne samo na razumski ravni. Slednji je samo prvi korak, ki se mu reče zavedanje, potem pa je potrebno raziskovati svoje globine in tu pride terapevt kot tisti sočutni, iskreni vodič, ki usmerja, vodi, zrcali in tako pomaga posamezniku, da zmore priti v stik seboj, spoznati sebe, svojo zakopano ranljivost in mu tako skozi proces pomaga lajšati bolečino preteklosti in zgraditi nekaj novega, kar vodi v bolj kakovosten odnos do sebe in drugih in s tem tudi boljše zdravje – saj sta telo in čustva povezana – ena entiteta. Tako ima vsak svojo dolžino procesa spoznavanja in celjenja sebe in temu sledi terapevt.
“Moj navdih je videti napredek in spremembe pri ljudeh, ki jih spremljam v terapiji, ter njihovo zadovoljstvo in izpolnjenost v življenju. V prostem času rada preživljam čas v naravi, se ukvarjam s športom, kot so tek, kolesarjenje in plavanje, ter se sproščam ob glasbi in dobrih knjigah ter raziskovanju novih krajev in kultur. Sploh bi rada poudarila tu naravo, ki jo imam za zdravilko, v kateri se je mogoče “izprazniti težkega in napolniti dobrega”.
Pomembno je tudi nenehno strokovno izpopolnjevanje, da ostajam v koraku s sodobnimi pristopi v terapiji. Izpopolnjevanje terapevta se nikoli ne zaključi, saj mora biti vsaj” en korak pred svojimi klienti”, kar tudi od njega zahteva nenehno delo na sebi in izpopolnjevanje,” sklene.
