Leon Magdalenc: OLIMPIJSKI DUH JE MRTEV

V otroštvu sem imel posebno enoto za čas. Moje leto je trajalo štiri koledarska leta. To je bil čas odštevanja ali seštevanja od enih do drugih Olimpijskih iger. Igre sem razumel kot največji športni dogodek na svetu. Ultimativno druženje vseh ras in ver in skupinsko bivanje v olimpijskih vaseh brez premoženjskih razlik. Bil je pravi čas in pravi prostor za iskanja ter tkanja prijateljstev.

Deli novico s tvojimi prijatelji

Razumel sem, da je to čas, ko po vsem svetu obmolknejo topovi, prenehajo padati bombe in se planet za nekaj tednov obnaša mirovniško. Vsi se objemajo in vsi delijo isto globalno misel, da je pomembno biti tam, ni pa nujno premagovati svoje nasprotnike. Seveda sem navijal za naše, v začetku jugoslovanske in potem slovenske športnike in se veselil vsake osvojene medalje, ampak bistvo je bilo drugje. Šlo je za neke vrste inventuro v vseh športih. V nekaj tednih se je videlo stanje duha in stanje teles na vseh mnogočih športnih terenih. Zame je bil to vsezemeljski festival, ki se je ponavljal vsake štiri leta. Festival, ki je rojeval mitične zgodbe in junake.

Moj idilični pogled je bil prvič prizadet v Munchnu 1972. Mit miru se je sesul v prafaktorje. Kot trinajstletnik sem moral sprejeti misel, da je šport le nadaljevanje vojne z drugimi sredstvi. Športniki pa marionete, s katerimi upravljajo globalni igralci. Politiki, diktatorji, teroristi, kapitalisti, nacionalisti in fanatiki vseh vrst. Bojkot posameznih držav v Moskvi in Los Angelesu je dokončno razblinil mojo vero, da je olimpijski duh nepremagljiv in je bila epizoda s pokolom v Munchnu le madež na sicer čisti olimpijski ideji. Olimpijske igre so postale največji politični dogodek. Tako kot se je to že zgodilo 1936 v Berlinu. Prireditelji so takrat svetu dokazovali svoj napredek in svojo večvrednost.

Kaj se letos dokazuje v Parizu? Najprej, da je druženje v Franciji v posmeh vsem, ki med igranjem himen izgubljaljajo življenja v Gazi, Ukrajini, Sudanu, Jemnu in še kje. Pod streli, šrapneli in projektili umirajo mladi, ki so morda celo sanjali, da bodo zastopali svoje države na Olimpijskih igrah. V Parizu se simbolno pokopava stara Evropa na račun dvoboja med Kitajsko in ZDA. O ruskih športnikih se v Parizu ne govori. Nastopa jih nekaj za vzorec in pod nevtralno zastavo. Nevtralnost iger pa je že davna preteklost. Tako ali drugače jih je ugrabila dnevna politika, dnevni interesi in globalna podjetja, tako danes v Parizu spremljamo umiranje olimpijske ideje. Morda je celo napočil prelomni trenutek, da se začne razmišljati o koncu prirejanja spektaklov na štiri leta. Prepričan sem, da bomo vsi majhni proti. Za Slovenijo so takšna tekmovanja vedno dobrodošla, da si okrepi samozavest. Vsaka medalja je in bo dokaz, da nekaj pomenimno. Vsaka omemba naše države ali celo zaigrana Zdravljica pa skupinski ritual, ki nas prepričuje, da smo na pravi poti. Brez levih in desnih delitev. Dajmo naši!