Iz prijateljskih vezi s posebnimi veščinami obdarjenih ljudi se pogosto rodijo prav posebna sodelovanja, katerih sad so edinstvene stvaritve. Eni takšnih smo priča v Piranu, kjer v razpadajoči cerkvi Marije Zdravja na Punti začasno domuje razstava Confess, za katero so združili moči slovenski fotografski mojster, oblikovalec številnih javnih prostorov, kot so galerija ŠKUC, K4, galerija Kapelica, Kavarna Pločnik, vrt Samsara in salon Minimal, ter ustvarjalec prostorskih instalacij Igor Andjelič, skladatelj Aldo Kumar in svetovno znana umetnica Marina Abramovič.
Igor Andjelič in Marina Abramovič v Piranu
Njuno prijateljstvo je iz začetnega, temelječega na skupni ljubezni do umetnosti, rastlo in se ob prepletu z drugimi osebami razvilo v globoko, pristno zaupanje, s skoraj družinskim vzdušjem. Tako ga je vsaj opisal sam pobudnik intervencije v cerkev na Punti, ki je v ospredje sodelovanja z Marino postavil prav zaupanje. Ki ga je izkazala tako, da je za manjkajočo podobo v cerkvenem oltarju prispevala eno svojih del iz leta 2009, poimenovano Zlata maska.
»Pri tem sodelovanju mi je bilo najbolj všeč to, da mi zaupa. Da je za skupni projekt prispevala svoje delo,” je dejal Andjelič.
Po njegovih besedah ga je razpadajoča cerkev na piranski Punti nagovorila. Nekaj posebnega je na njej, je priznal.
“Če dovolimo, da takšna zgradba propada, moramo nujni pogledati vase,” je dejal.
S svojimi intervencijami vanjo ji skuša podaljšati obstoj, ji vsaj še za trenutek vdihniti življenje.
»Posvečeni prostori predstavljajo izjemen izziv, saj imajo svojo energijo, s katero napolnijo tako mene kot dela,” je pojasnil avtor.
Simbolična nadgradnja posvečenega prostora
Njegova umetniška nadgradnja je simbolična. Namesto manjkajočih podob na stranskih oltarjih je razstavil dve zlati, kapoorjevsko navdihnjeni plošči, s čimer je po besedah kustosinje Yasmín Martín Vodopivec želel aktualizirati vprašanje subjektivne narave zaznave in se hkrati poglobiti v razkrivajoče možnosti avtoportreta kot nelagodnega samoizpovednega izraza.
Sam ogledaloma pravi spovednici, saj pogled vase pomeni tudi nekakšno samoizpoved.
Na glavnem oltarju pa obiskovalca nagovori podoba Marine Abramovič, ki je “z nepremičnim pogledom in obrazom, prekritim s trepetajočimi lističi zlata, v danem prostoru privzdignjena v mojstrico obredne spovedi,” je zapisala kustosinja.
“Dajmo pogledati vase,” pa je sporočilo obeh preprosteje ubesedil Andjelič.
Lena Pislak – povezovalka življenjskih poti
Ključno vlogo pri prepletanju njunih usod je treba pripisati Leni Pislak, Igorjevi življenjski sopotnici in vdovi vizualnega umetnika Ulaya (s pravim imenom Uwe Laysiepen), s katerim sta prav z Marino Abramovič v 70. in 80. letih minulega stoletja zaznamovala svet performansa in body arta. V dvanajstih letih skupnega življenja in delovanja sta izvedla več deset radikalnih performansov, v katerih sta uporabljala svoje telo in raziskovala vprašanje eksistencialnega položaja človeške vzdržljivosti.
Marino Abramovič je skorajda nemogoče predstaviti v nekaj besedah, saj se z umetnostjo performansa ukvarja že več kot štiri desetletja. Začela je v Beogradu leta 1975, nadaljevala pa z asketskim življenjem in delom v Amsterdamu z nemškim umetnikom in življenjskim partnerjem Ulayem ter njunim razhodom po performansu Ljubimca, hoja po kitajskem zidu (1988). Po ločitvi je vzbujala pozornost s performansi v New Yorku, med drugim s tistim v MoMi z naslovom Umetnica je navzoča, ko je 736 ur sedela in molče gledala obiskovalce, ki so se eden za drugim izmenjevali na stolu nasproti nje. Znameniti performans si je ogledalo 700.000 ljudi.
Ulay je od leta 2009 živel in ustvarjal v Ljubljani, kamor se je preselil zaradi ljubezni do grafične oblikovalke Lene Pislak in kjer je po bitki z rakom tudi umrl. Zelo rad je zahajal v Piran, kjer so ga na njegovo željo tudi pokopali. Lena je po njegovi smrti prevzela skrb za fundacijo Ulay, s katero ohranja in promovira zgodovinsko edinstven opus in zapuščino legendarnega umetnika.
Še v času Ulayevega življenja je Lena ponovno združila skoraj na smrt skregana nekdanja partnerja in sodelavca in se tudi sama tako zbližala z Marino, da njuno prijateljstvo še danes vztraja v trdnosti in globini.
“Z Leno skušava ohraniti to dediščino. Sploh teh dvanajst let njunega (Ulayevega in Marininega) ustvarjanja, ki je zelo pomembno za zgodovino sodobne umetnosti. Prav zaradi tega smo tudi mi tako povezani in pripravljamo skupne projekte,” je pojasnil Andjelič.
Marina Abramovič bo v Piranu prvič obiskala tudi grob nekdanjega partnerja in sodelavca, saj se pogreba zaradi koronavirusa ni mogla udeležiti.
