Njun odgovor ni jamranje, ampak že bolj folklora vsakoletnega pogovora, kako je bilo včasih boljše. Njun vedno enak odgovor je, da je letos grozno z ribami, da se nič ne ulovi.
Letos je bilo krivo pretoplo morje, lani preveč navtičnih turistov, predlani prekomeren ulov v tem delu morja, predpredlani Italijani, ki vse ulovijo. Temu sledijo zgodbe o tem, kako je bilo včasih, ko so še na vesla pluli z Murterja do Kornatov lovit ribe in kako so bile barke takrat polne.
Na moje vprašanje, katero je bilo zadnje leto, ko se spomni, da je bil ulov dober, takoj odgovori, da lansko leto je bilo pa dobro. Da ne pozabim, oba, Tito in sin, ne bi za nič na svetu zamenjala svojega načina življenja. Bolj zadovoljne ljudi težko srečaš. Poanta zgodbe je mogoče tudi v tem, da če globoko vdihnemo in pogledamo na stvari s časovne distance, mogoče vse skupaj le ni totalno sranje.
Še en velik argument meni v prid je v tej številki prispeval tudi Leon Magdalenc. Še celo on, kot kritičen kolumnist, je uspel v popolnem fiasku slovenske politike z referendumom o gradnji nove jedrske elektrarne, poiskati tudi nekaj pozitivnega.
