V zadnji četrtini 19. stoletja, v času Avstro-Ogrske, se je po zaslugi tujih poslovnežev v Izoli začel pravi razcvet industrijske predelave rib. Kmalu po vzpostavitvi prve izolske ribje predelovalne industrije ob vzhodni mestni obali (poznejša Ampelea in nato Delamaris) je svoja vrata odprla tudi druga pomembna tovarna, ki je bila od leta 1925 znana kot Arrigoni. V času svojega razcveta med obema vojnama je dobila tudi prepoznavni 60-metrski dimnik, ki je bil tedaj simbol industrijskega napredka.
Dimnik je tudi nekakšen spomenik vsem delavkam iz mesta in podeželske okolice, ki so pogosto del svojih rosnih let preživele ob fizično težkem delu v prostorih tovarne, da so lahko prispevale k preživetju svojih družin.
Veličasten dimnik danes sameva, v Facebook skupini Izola, kot je bila nekoč, pa je v nedeljo popoldan padla ideja o tem, kako bi lahko dimnik preselili:
Pod idejo so se zvrstili komentarji o tem, kam naj bi ga odpeljali. Idej je bilo veliko. Med drugim tudi ta, da bi ga odnesli v Grosuplje.
“Naj ga zrušijo takoj zdaj, cigle naj prodajo za 10 evrov po komadu za Ribiški praznik. Po mojem izračunu bi na ta račun domačini lahko PARKIRALI zastonj naslednjih 10 let,” je predlagal Izolan.
“Na vrh razgledno ploščad, pa stopnice in pobirati vstopnino,” je med drugim predlagal eden izmed komentatorjev.
