Na pregledu v zasebni ustanovi sem bil okoli 15.00 in na koncu mi je dal vizitko svoje zasebne ambulante, kjer bi me spravil v red po približno desetih obiskih (če se prav spomnim, bi me vsak obisk stal okrog 100 EUR).
Ponovimo: redno zaposlen v javni ustanovi, zgodaj popoldne že dela v zasebni ustanovi in kasneje še v svoji zasebni ustanovi. Ali je ta zdravnik superman z nadčloveškimi sposobnostmi, ki poleg svoje redne službe v javnem zavodu opravlja še dve zasebni dejavnosti, ali pa je v tej verigi nekaj narobe? Poleg tega so na ljubljanski ortopediji (od koder je prihajal) bile grozljive čakalne vrste. Za tretma, ki bi ga lahko pri njemu proti plačilu opravil takoj, sem bil v UKC na vrsti šele čez leto in pol.
Naj nam bo jasno: niti malo nisem bil jezen nanj, ker počenja te in takšne stvari. Ampak: kako je možno, da si polno zaposlen v eni službi in imaš še dovolj časa in moči za še dve zasebni dejavnosti? Po mojih izkušnjah: nikakor. Sklepam, da nekje ne opravljaš dobro svojega dela, in kot na dlani je odgovor, da je to v javni ustanovi. V javni ustanovi ima torej ta moj zdravnik izrazito slabega šefa, ki ne zna razporejati dela, od svojih delavcev ne zahteva, naj ga opravljajo dobro, in očitno tam ne delajo dovolj. V tej zgodbi je še ena zanimivost: on je bil šef. Zato zame zdravstvena reforma ni zakonodaja, ki preprečuje zasebno iniciativo, ki ne zatira dobrih zdravnikov (ta moj zdravnik je veljal za izjemno dobrega specialista), ampak je enostavno in dobro vodenje javnih ustanov. Kdor je za nekaj plačan, naj to tudi oddela. Če mu zares ostane še kaj časa, naj seveda dela za tiste, ki ga potrebujejo, saj ponavadi zasebniki najemajo le najboljše strokovnjake. V najboljšem primeru ga bo seveda zaposlila javna ustanova, v kateri je redno zaposlen in mu dobro plačala dodatno delo. Vem, da zveni enostavno, vem pa tudi, da je najtežja stvar na svetu spreminjati sisteme, ki so globoko zakoreninjeni in ljudem spreminjajo njihov ustaljen način življenja. Povejmo, da bi morali biti na prvem mestu interesi bolnikov, in se vprašajmo, zakaj v nekaterih (resda redkih) javnih zdravstvenih ustanovah teh težav sploh ne poznajo.
