Nikoli nismo v Dinu Pucerju videli vizionarja, te lastnosti se je pripisovalo njegovemu nasledniku, neizpodbitno dejstvo pa je, da je prav ustanovitev gledališča to, čemur pravimo vizija mesta. In to je bila vizija Dina Pucerja. Zato gre Dinu Pucerju spoštovanje in zahvala za pogum.
Tako kot Aurelio Juri ve, da se z njim ni končalo življenje na Verdijevi 10 in da so za njim prihajali drugi, čigar uspehov se moramo spominjati, saj nas prav ti spomini pozitivno povezujejo kot skupnost, tako se tudi sama veselim svojih naslednikov in se hkrati zahvaljujem Darinki, Zvonki in Editi, ki so pred ustanovitvijo Gledališča Koper, v tej naši gledališki hiši, več let skrbele za gledališki program in gledališko vzgojo, poleg vseh nalog, ki jih je imela takratna ZKD, ki je upravljala z gledališko dvorano.
Darinka Koce je vodila majhno, toda izredno učinkovito ekipo, ki je v naši hiši skrbela za kulturna društva, program in predvsem za proslave. Predvsem za proslave sem zapisala zato, ker sem o proslavah po akademiji največ izvedela tu (poleg mojega najpomembnejšega otroškega izobraževanja z očetom in godbo), razumela sem njihov namen, videla sem, kako učinkovito in skoraj brez sredstev dosegajo cilje. Darinka je hišo vodila suvereno in odločno. Njena duhovita distanca do odločevalcev in inteligentno razumevanje svoje vloge je dalo smelost in smisel vsemu početju te hiše. Darinka je bila nekaj časa tudi moja direktorica, zato sem lahko od blizu videla, kako se bori z neumnostmi in nesmisli sistema in kako zna upravljati z govoricami lokalnih »kompetentnic in kompetentnežev«, ki vedo vedno »eno več« o kulturi in njenih nalogah. Darinka mi je, mladi zanesenjakinji, dala tudi pisarno in telefon, da sem lahko sestavila program 1. PPF-ja.
Verjela je, da bomo naredili gledališče, in res se mi zdi, da je bila ena redkih, ki je verjela brez dvoma. Darinka se je (tako kot kasneje Cavazza) upokojila ob prvi priložnosti in naredila prostor, da smo lahko izpeljali ustanovitev današnjega Gledališča Koper. To razumem kot kraljevsko gesto, gesto odgovornosti, ki jo bom vedno občudovala.
Edita Frančiškin je s svojim gledališkim pedagoškim delom v tistem času svojim učencem omogočila, da danes s pravim občutkom, profesionalnim delom in naklonjenostjo do umetnosti opravljajo svoje delo, ki zelo definira primorsko in tudi slovensko kulturno krajino. Maja Gal Štromar, Iztok Novak, Tanja Jakomin, Tomaž Klepač, Mojca Maljevac, Patrik Greblo in Gašper Tič so samo nekateri. Resnično vredno spoštovanja.
Zvonka Radojevič pa – režiserka, ki je s svojimi izolskimi Stepsi osvajala mladinske festivale po Jugoslaviji – je bila še dolgo moja kolegica. Iz svoje izolske smeri je bila ogromna podpora vsem projektom Gledališča Koper, odlična organizatorka, ki je kot čarovnik, ki vleče zajce iz klobuka, čarala različne kulturne programe, projekte, in še danes jo vidim, vso polno energije pred fotokopirnim strojem, ki je metal plakatke za proslavo, ki jo je sama osmislila, organizirala in naredila. Na Zvonko sem vedno lahko računala, kot lahko računaš na kolega. On je razumela in je pomagala. Zelo pomembna oseba za razvoj Obalne kulture. Vse tri so nekoč gradile naše kulturno okolje v hiši, kjer domujem že petindvajseto leto. Hvala za ramena, punce!
