Kakšen pa je bil ta Koper, v katerem je skupina nastala?
Marjan: Koper je bil nič. Bilo je eno veliko gradbišče. Mladina je hodila okoli, ni vedela, kam – sedeli so pri Loggi in debatirali. Ni bilo slabo, bilo je lepo, veselo.. Bolj veselo kot zdaj.
Tulio: Bolj kot lokali, so bile mlekarne. V lokalih je bil alkohol, mi pa ga takrat še nismo poznali. Bistvena razlika med takrat in danes je v tem, da ni bilo toliko kavarn, ni bilo toliko diskotek. Število gramofonov je bilo manjše, mi pa smo imeli raje radijske sprejemnike in mogoče televizijo. Bili smo edini bend, ki je v živo igral glasbo, ki so jo poslušali. Naredili smo tudi nekaj avtorskih pesmi.
Se poznate iz srednje šole?
Vsi: Tudi osnovne.
Vanja: Na začetku zgodbe so bili Jadran, Marjan, Tulio in Danilo, ki je umrl. Imeli so prvi koncert v mladinskem klubu, ki se je takrat imenoval Ray Charles, kar je bila cela piz…, ker je bilo to tuje ime. Igrali so septembra, jaz pa sem prišel konec januarja. Vadili smo pri Jadranovih starših, na šofitu (podstrešju). Jadran je imel en moderen radio, na katerem smo poslušali Radio Luxemburg. Tam smo poslušali nove komade in se učili, kako jih igrati.
Jadran: Smo jih tudi snemali. To podstrešje se je obdržalo: še vedno gremo tam in še bomo!
Marjan: Bili smo tam, ko smo snemali dokumentarni film. Sprehodili smo se po nadstrešku … še vedno so stvari, ki te pretresejo in vrnejo v stare čase.
Jadran: Sosedje se niso pritoževali. Hitro so se navadili. Včasih smo vadili po deseti uri, pa tudi ves dan.
Tulio: Več pripomb je bilo na Titovem trgu. Starejši so kričali na nas, naj si ostrižemo lasje. ‘‘Pejdi po škarje , lej ga, ostrizi ga.”
Sta se Koper in Trst takrat veliko razlikovala?
Tulio: Velika razlika je obstajala, ja. V Kopru se je komaj odprla luka, imeli so južne sadeže, banane. V Trstu pa smo dobili vse, kar smo potrebovali kot glasbeniki.
Marjan: Ko smo Kameleoni prvič prišli na sceno, smo špricali šolo, da smo šli na tekmovanje v Zagreb, kjer smo zmagali. Takrat se je spremenila Jugoslavija. Takrat je bilo fertig. Ko smo prišli nazaj, so vsi novinarji iz cele Jugoslavije prišli v Koper. Imeli smo vsak dan po dva intervjuja. Kar naenkrat je bil Koper na vseh naslovnicah po celi Jugoslaviji. Koper je takrat postal evropsko mesto. Klicali so ga jugoslovanski Liverpool.
Zakaj so vas primerjali z Beatlesi?
Vanja: Na televiziji smo videli nastop Beatlov, kako so dekleta padala v nezavest na njihovih koncertih. Enako se je začelo dogajati nam. Počeli smo nekaj, česar tu še ni bilo. Ali je bilo celo prepovedano.
Bili ste nekaj čisto avantgardnega za tiste čase.
Vanja: Takrat smo imeli svoje krojače. V Topperju v Celju so nam delali srajce. Nekateri so imeli srajce s kratkimi ovratniki, jaz pa sem enkrat želel dolge. Tiste smo nosili na koncertih. Na koncu sem eno raztegnil in vrgel v publiko. Drugi dan so jo že nosili, po delih.
Marjan: Najhuje je bilo v Splitu. Šli smo na teraso, in publika, ki je divjala za nami, nam je tudi trgala srajce. Enkrat mi je prišel fant s krvavim ovratnikom in me prosil, naj mu ga podpišem. Nisem mogel verjeti, česa vse so sposobni.
Kako vas je sprejela Jugoslavija?
Marjan: Spremenili smo jo kot palačinko. Dokler nas ni bilo, ni bilo nič. Ko smo mi zasvetili, je zasvetila Jugoslavija, mladina je vstala. Prinesli smo zahod in predstavili, kako je živeti tam zunaj. Takrat so se vsi bali. Imeli smo mogoče srečo, da smo imeli Tita, ki je vse to dopustil. Na koncu smo postali tako močni, da so nas razdelili in poslali v vojsko. Ko smo nastopali v Beogradu, je bilo toliko ljudi na koncertu … samo na tekmi med Zvezdo in Partizanom jih je bilo več.
Tulio: Tudi v Zagrebu, ko smo snemali dokumentarec, so se pojavili glasbeniki in širša javnost, ki nas še danes zelo ceni.
Jadran: Naš prijatelj Rajmon Rujić, ki je prav tako bil na tekmovanju, je bil kasneje glavni skladatelj Oliverja Dragojevića. Pred enim mesecem mi je poslal prispevek o tekmovanju. Takrat je igral v skupini Delfini.
Tulio: Oni so takrat iz Nemčije prinesli Mramor, kamen in železo – to je bila pesem pokojnega avtorja Dravija Deutschera. Na istem festivalu so igrali to pesem, mi pa smo igrali svoje. Delili smo si prvo mesto – oni so bili lokalni, mi pa smo bili nekaj posebnega, lepi, sijali smo na odru. Te energije, ki jo imamo še danes in jo prenašamo na publiko, se ne moreš priučiti.
Kaj pa v Ljubljani?
Tulio: Medtem ko Ljubljana malo škripa …
Vanja: Slovenska zavist …
Marjan: Še danes ne morejo preboleti tistih časov. Ljubosumje je še vedno prisotno. V tistih časih so nas celo “kenslali“. Imeli so svoje bende, ki pa niso imeli možnosti proti nam. Niso nas hoteli sprejeti. V Ljubljani, kjer je bil center …
Ali mislite, da bi se vaša skupina v sodobnem času uveljavila na enak način?
Marjan: Ne, danes ne. Mi smo bili rojeni za tisti čas. Imeli smo glasbo v glavi. Danes ni več glasbe.
Tulio: Popularna glasba je dosti umetna. In to je razvoj.
Jadran: Takrat je bil beat. Rock”n”roll, beat in soul. To je baza za vse, kar se danes dela. Mi smo igrali beat. Ni še bil rock. To je prišlo šele kasneje. Je bil pa rock’n’roll, Presley.
Marjan: Še zdaj imamo komade, ki so naši. Slovimo po petglasnem petju. Zbor pri nas zveni neverjetno. Ko zapojemo nekaj, to zveni kot zmaj.
Tulio: „Never change the winning horse.“ Ko enkrat dosežeš uspeh, se držiš tega. Jedro ostane tam, kjer se je začel uspeh. Danes smo v kapitalizmu, vse je povezano z denarjem. Takrat so bile še ideologije, ki so spreminjale svet. Denar je bil tudi prisoten, vendar je bil kanaliziran.
Pet mladih fantov je očaralo celo Jugoslavijo. A za vami je stala tudi ena ženska, ki je poskrbela, da je vse potekalo tako, kot mora. Olga Ogrin.
Marjan: Vadili smo pri Jadranu, Olga pa je skrbela za nas. Bila je zelo močna organizatorka in je naredila stvari, ki so se zdele nemogoče. Recimo koncert v Hali Tivoli. Takrat je bila Hala Tivoli nova, moral si se sezuti, preden si vstopil. Ona je poskrbela, da so tam nastopili Kameleoni.
Tulio: Olga je vedela, kako pristopiti k avtoritetam. Ko smo imeli koncert v Hali Tivoli, so mislili, da bomo vse razbili. Potem se je zgodilo nasprotno: mladina je uživala in plesala. S tem smo tudi pomirili oblast, tisti, ki so nas nadzirali za zaveso, pa so jim povedali, da mladina ni tako agresivna in uničujoča, kot so menili, da bo.
Vanja: Na prvem koncertu so Udbovci predstavljali petino občinstva. Tipi v dolgih plaščih …
Tulio: Ko smo igrali v Pipersu v Milanu, sem spoznal eno Američanko. Smo se družili. Bila je iz Vicenze, kjer se je nahajala velika ameriška baza. Poslali so jo kot vabo, da vidi, kaj delamo. Kaj delamo tam onkraj železnega zidu. So jo poslali kot špijuna. Tako je bilo izven meja naše države.
Vanja: Tukaj pa so o nas poročali otroci od Udbovcev, ki so spremljali, s kom se družimo in kaj delamo. Bolelo jih je, da nismo delali nič negativnega. Dosegli pa smo več kot oni. Smo bolj organizirali mladino, kot oni z njihovimi načeli.
Marjan: Iskali so razlog, da nas razpustijo. Zgoraj, na vrhu, so nas nekako nekaj časa pustili, ker so videli, da je to nekaj pozitivnega.
Ste imeli kakšne privilegije?
Vanja: Ma vsi smo imeli enake možnosti! Drugi so imeli celo boljše, ampak se niso šli zares.
Tulio: Mi smo bili prvi “boy band” v Jugoslaviji.
Marjan: Vse, kar smo zaslužili, smo investirali v zvok, v kvaliteto, inštrumente, vaje. V oblačila. Bili smo kompletni. Bili smo samostojni. Drugi o tem niso niti sanjali. Mi smo bili convinti. Največja sreča pa je bila ta, da smo vedno držali skupaj. Nikoli se nismo kregali. Še danes težko dobiš pet ljudi, ki bi držali skupaj.
Pa ste se kdaj skregali?
Vsi: Ja, pa saj to je normalno.
Zaradi žensk?
Marjan: Ravno zaradi njih (smeh).
Vanja: Povabili so nas v Beograd, prvič. In prišli smo na nogometno igrišče, na koncert skupine Siluete. Tam je bil tudi Zoran Miščević, na dogodku so pekli koruzo. Nenadoma je nekaj letelo mimo njegove glave, takrat sem pomislil, kam smo prišli. Dobili smo ponudbo za še en koncert in ostali smo tri dni. Objavili so nas na plakatih in razglašali, da bomo imeli koncert. Takrat smo nastopali pred 30.000 ljudmi, morda celo več. Spali smo v hotelu, a potem nas niso želeli več sprejeti. Ženske so se postavile v dolge kolone.
A pogrešate te čase, ko so se pisala pisma?
Vsi: Da.
Marjan: Takrat smo imeli klub Kameleon v Zagrebu, ki je štel 5.000 ljudi. Imeli smo tri tajnice, ki so odgovarjale na pisma. Seveda smo jih tudi brali.
Tulio: Trajalo je malo dlje. Imel sem punco, ki se je preselila v Ljubljano, in sva si izmenjala po dve pismi na teden. Danes pa smo vsi na telefonih.
Marjan: Sploh ne znamo več pisati.
Vanja: Pismo je dokument. Nismo pisali samo dekletom, ampak tudi med prijatelji. Zdaj bi bilo zelo zanimivo prebrati ta pisma, saj so dokument nekega časa.
Tulio: Od prve punce imam kup pisem, visok približno šest centimetrov, ker sva si veliko pisala.
Kako je bilo z moškimi oboževalci?
Marjan: Vsi so nas imeli radi. Je pa bilo zanimivo pri krojačih. Nikoli nismo hoteli, da gremo vsak posebej, oni so pa vedno hoteli, da pride vsak zase.
Tulio: Štos je v tem: na naše koncerte je prihajalo dosti deklet. Tam, kjer so dekleta, pridejo tudi moški. In so čakali.
Vanja: Takrat se je še plesalo. Najraje so prihajali na nastope v Arrigoniju.
Tulio: Poznam en par, ki je že od takrat skupaj, kot mož in žena. Spoznala sta se na naših plesih in sta se že skoraj 60 let skupaj. Takih je še.
Kateri koncert vam je ostal v najlepšem spominu?
Marjan: Toliko je koncertov. Eden izmed njih je Kalemegdan.
Vanja: Odprli smo košarkarsko dvorano v Splitu . To tudi ostane v spominu.
Tulio: Pa tudi košarkarsko igrišče v Zadru. Polno ljudi. So mi raztrgali srajco. Hala Tivoli, Šalata v Zagrebu.
Marjan: Ne smemo pozabiti prvega koncerta v Ljubljani, na sejmu, Gospodarsko razstavišče v Ljubljani.
Tulio: Ravno na Gospodarskem razstavišču sta bile dve bandi, viška in šišenska. Radi so se tepli. Takrat smo imeli stojala mikrofonov na polovici, da smo se lahko branili.
Jadran: So nam grozili.
Marjan: Vanja jih je umiril. Prišli so s ketnami in ropotali. Vanja je prišel in se pogovarjal z njimi. Razmišljali so, kako si upa. Vanja jim je rekel, da morajo navijati za nas. “Zdaj smo mi vaši frendi, vi ste promotorji Kameleonov.” Obrnili so se in prešli na našo stran.
Vanja: Zdaj nam je smešno, ampak takrat je bilo kar napeto.
Tulio: Tisti, ki so še živi, se ob srečanju še vedno spomnijo koncertov v Žalcu. Tudi v Mariboru je bilo podobno. Štajerci so se radi pretepali med sabo, vroča kri. A z nami so bili frendi. Še vedno smo njihovi.
Ste ustvarili tudi pomembne stike?
Tulio: Na račun poznanstev smo prišli v klub Pippers. Na Senju smo igrali, potem smo dobili vabilo na koncert.
Vanja: Oče, lastnik Piperja, je bil s hčerko na dopustu. Nismo pričakovali, da bo prišel zvečer na naš koncert. Smo ga pozdravili po koncertu, rekel je: pridite naslednji teden v Milano, bomo podpisali pogodbo. Tam so takrat igrale same svetovne zvezde.
Jadran: En teden pred nami je nastopal Hendrix.
Vanja: Tudi ansambel Los Bravos, s hitom Black is Black, ki je bil en mesec na vseh svetovnih lestvicah.
Vanja: Takrat smo lahko izbirali, kar nam je bilo všeč. Imeli smo ponudbe največjih založb, kot sta Phillips in RCA. To nas ni zanimalo. Ustanovitelj našega fan kluba je imel tudi Beatles fan klub. Takrat nas je povezal z njimi. Naša glasba je prišla tudi do Paula McCartneyja, vendar tega nismo uresničili.
Imeli ste številne ponudbe, a ste sledili svojemu idealu. Ste kogarkoli poslušali?
Vsi: Ne
Jadran: Na samem začetku smo imeli profesorico za petje iz Trsta. Učila je operno petje. Njo smo kar poslušali.
Tulio: Spomnim se, ko je rekla, da pozna le enega pevca, ki je iz Napolija, ki poje tako visoko kot Danilo. To je bil Albano. Zato nismo potrebovali žensk v skupini. Danilo je imel neverjetno visok glas, Jadran in Marjan pa imata take fazete, da nadomestita določene glasove.
Ob 60. obletnici pripravljate velik koncert. Kakšna čustva prebuja ta dogodek pri vas, še posebej, ker bo potekal na rojstni dan pokojnega Danila Kocjančiča?
Tulio: Čustva so vedno prisotna. Bo nastop čustven? Ne gre le za rojstni dan, ampak za nekaj več. Zadnjič smo nastopali lani, zadnje skupne nastope smo pa imeli leta 1995. Zdaj pa se v nas prebujajo spomini in tista nostalgija. Metuljčki v trebuhu. To je dobro, saj prinaša pozitiven občutek, veselje do nastopa in do ljudi. Sigurno bodo prisotne tri generacije – starši, otroci in tudi vnuki. Vemo, kako reagirajo tisti, ki nas poznajo že od samega začetka. Leta 1981 smo imeli koncert v Portorožu, v Avditoriju. Leto dni Titovi smrti. S tem koncertom smo ljudi popeljali nazaj v mladost, ki je bila brezskrbna in polna energije. Koncert, ki prihaja, nam pomeni veliko. Mislim, da bo zelo uspešen in da bomo ponovno pustili sporočilo tudi mladim – da se življenje ne konča pri 25 ali 30 letih, ko se poročiš, ampak da lahko tudi v pozni starosti ustvarjaš, nastopaš in poješ.
Za konec smo poslušali novo pesem, ki so je Kameleoni ustvarili nekaj mesecev nazaj. Vi pa jo boste lahko slišali na koncertu, ki se nam marca obeta v koprski Bonifiki.
