Kdor čaka, dočaka. Nastop vse bolj prepoznavne hrvaške skupine Jelusick v izolskem Hangarju je bil v zadnjih tednih pogosto osrednja tema pogovorov. Tako med njihovimi zvestimi feni, ki so si karte zanj kupili že tako dolgo nazaj, da so pozabili, kdaj je to bilo, kot med tistimi, ki so zanje sicer že slišali, pa se še niso pustili prepričati, da jim prisluhnejo. Do sedaj. V petek je radovednost očitno dosegla pravo temperaturo …
Jelusick jih niso razočarali. Njih, kaj šele tiste, ki s(mo)o vedeli, kaj jih (nas) čaka. Nekaj divjega. Nekaj posebnega. Nekaj pristnega. Kot bi nekdo odprl stoletja zapečaten izvir neusahljivega vrelca energije. Nekaj, čemur lahko z eno besedo rečemo … Jelusick.
Iz daljne Tuzle v nestrpno čakajočo Izolo
Začelo se je s čakanjem. Organizator je namreč napovedan začetek najprej že čez dan pomaknil za pol ure, ko se je pred odrom že naredila gneča, pa še za pol. Publika si je čas krajšala tako, da je še sama opravila tonsko. Kadarkoli se je kdo povzpel na oder, je zapela refren skladbe Healer, le da je slednjega zamenjala z imenom osebe na odru. Po standardnem uvodu in odštevanju do “začetka showa” so Jelusick kot divja vihra zasedli oder in takoj napovedali, da nas čaka pravcati ognjeni val, ki ne bo klonil pred ničemer.
Če je kdo ob ponavljajoči se skladbi Healer pomislil, da obiskovalci znajo samo to pesem … se je močno zmotil … Vedeli so vse … vključno s povsem zadnjim singlom Seasons, ki je izšel šele 27. junija. Tako so se z Dinom Jelusićem na čelu borili z jastrebi in jim preprečili, da bi zavladali svetu (Reign of vultures), šli “na barikade”, ko je bilo treba v nebo vpiti Power to the people in se osvoboditi izza rešetk, in se mu pridružili v želji, da bi izginil v skladbi iz časov Animal drive Fade away.
Sledilo je preverjanje uspešnosti tonske med čakanjem na začetek koncerta, potrditev, da jim bo publika stala ob strani, tudi ko bodo v slabi koži, in sporočilo, da lahko drug drugemu pomagajo pri ponovnem vzletu (Healer). Za pomoč se je Dino ponižno zahvalil s pojasnilom o slabih obetih ob prihodu v Izolo in priznanjem, da je publika s svojo dobrodošlico in energijo večer spremenila v eksplozijo energije.
Bend je namreč večer prej nastopil v Tuzli, iz Bosne v Izolo pa so se vozili dolgo, predolgo, da utrujenost ne bi potrkala na njihova vrata. A kot rečeno … Jelusick se ne dajo, po enem najboljših komadov prvega albuma Died, so postregli še z Acid rain, nato pa je sledila upočasnitev. Najprej že omenjena Seasons, nato pa še The great divide, v kateri se je Dino še enkrat prelevil v zborovskega dirigenta, publika pa v po njegovih besedah na trenutke celo dvoglasni zborček.
Poklon ikoni metala
Po slovesu Ozzyja Osbourna so se tudi Jelusick poklonili eni največjih glasbenih ikon, tako da so skupaj odlično odigrali Bark at the Moon, sledila pa je daljša solo točka, v kateri je Dino za klaviaturami (vrhunsko) odpel Mama I’m Coming Home, presenetil s prvimi verzi še neizdane Torn in zaključil s še eno Ozzyjevo – Dreamer.
Udarni val prvega albuma
Pospešek je večeru vrnil sklop udarnih What I Want in Back on My Feet, solo točka Luke Brodariča in Groove Central, ki se bo prav tako znašla na 19. septembra prihajajočem albumu z naslovom Apolitical ecstasy. Pogrešali smo solo točko, v kateri Ivan Keller vihti svojo kitaro, mi pa padamo v trans, a bil je čas za zaključek, do katerega sta nas izstrelili Animal Inside in Fly High Again.
Pogrešali smo tudi dve skladbi z novega albuma, ki so ju zaigrali maja v Ljubljani, a po bobnih je namesto Maria Lepoglavca suvereno tolkel Zvonimir Mihaljevič, ki je Dinu in Ivanu delal družbo že v času skupine Animal drive, in kdo bi mu zameril, da ju (še) ne zna zaigrati. Nihče!
Jelusick se držijo svojega recepta
Na eni strani tehnična brezhibnost, na drugi pa spontanost in sproščenost, zaradi katere je na odru vedno profesionalno, a hkrati tudi igrivo. Tako smo bili priča duetu Dina in Ivana, ki je bil čista improvizacija in zato še bolj pristen kot običajno. In ki je seveda požel veliko smeha. Tudi slednjega ni manjkalo. Dino se razvija v samozavestnega frontmana, ki si upa biti čustven, zabaven, nikoli pa niti za ped ne popusti pri izvedbi. Njegov vokal je izbrušen, nabrušen, obrušen kot diamant, z njim zareže v uho, v srce, v dušo, z njim nareže, seseklja, zdrobi v prah, z njim pogreje, zagreje, prevetri, ohladi, zamrzne vse in vsakogar.
Kemija med njim in kitarskim krotilcem strun Ivanom Kellerjem pride do izraza skorajda v vsakem trenutku. Deset in več skupnih let na odru, sploh pa skupno prepletanje, zapletanje, napletanje glasbenih tonov, akordov, melodij, riffov, pogledov, šal in smeha, ustvari vulkan energije, katerega izbruh preplavi vse od prvega pa do zadnjega obiskovalca, ki je morda v tistem trenutku ravno na stranišču in mu ni jasno, kaj se mu dogaja.
Ko se jima pridruži Luka Brodarič, postanejo trio adijo – v izključno pozitivnem, norem smislu. Staknejo glave in njihovi lasje plapolajo, švigajo skozi pregreto ozračje, medtem ko jim Zvone na bobnih določa ritem. Nato se Dino umakne za klaviature, Ivan in Luka pa kot bojevnika vihtita njuni kitari, kot da bi šlo za bitko na življenje ali smrt. Publika sodeluje s kriki, petjem, skandiranjem zdaj enega, zdaj drugega imena, preizkušanjem trdnosti tal in tekmovanjem, čigavo glavo bo zaneslo bližje oblačnemu nebu.
Nekateri so komentirali, da na koncerte Jelusick prihaja veliko več žensk kot moških. Kaj natanko so s tem želeli povedati, ne vem, a eno je jasno: fantje so izjemni glasbeniki, zelo prijazni in dostopni posamezniki, hitro naraščajoča slava jim ni stopila v glavo in ja … ne nazadnje je res tudi, da so vsi prijetni na pogled … Vse te ženske, ki jih je moč videti na njihovih nastopih, imajo torej preprosto dober okus za glasbo in ljudi. Ne vem, kaj naj bi bilo s tem narobe?
Jelusick so recept za dober nastop. Izjemen nastop. Nastop, nabit s čustvi, občutkom pripadnosti, občutkom, da smo vsi eno. Energija na odru je neopisljiva. Fantje so usklajeni, homogeni, zliti, preliti, vliti v harmonično enost, kot bi bili ena duša, eno srce, ki utripa v ritmu glasbe.
