ODLIČEN IN ZELO POSLUŠAN PA JE TUDI NJEN PODCAST ROŽNATA DOLINA, V KATEREM PRED MIKROFON VABI MLADE (POSEBNE) GOSTE: REDOVNICO, BREZDOMKO, PASTIRICO, LOVKO, HEROINSKEGA ODVISNIKA, DEKLE, KI JE BILO V REJNIŠTVU … KATJA, KI SE RADA VRAČA NA OBALO, JE HVALEŽNA, DA JE IMELA NA DOSEDANJI POTI ODLIČNE MENTORJE, OD IVANA LOTRIČA, NEJCA JEMCA, ANDREJA KAROLIJA, MIHE ŠALEHARJA …
Nekateri imajo to srečo, da že zelo zgodaj odkrijejo svoj dar in vedo, kaj si želijo početi v življenju. Med te srečneže spada tudi Katja. »Odraščala sem v Hrpeljah pri Kozini, obdana z naravo, ljubečimi starši in nonoti. Z nono se odlično razumeva in sem nanjo še vedno zelo navezana. Že od nekdaj so mi sorodniki govorili, da bom novinarka. Spominjam se, ko so starši sestri kupili VHS kamero, sem ji ves čas stala za petami in ji svetovala, kaj naj posname. Na družinskih praznovanjih sem delala »prispevek« o noni in sorodnike spraševala, kaj si mislijo o njej. Mama se spominja, da mi nikoli ni bilo nerodno nič vprašati, poguma mi ni manjkalo, četudi je šlo sestri na živce, da me je morala spremljati,« se v smehu spominja Katja.
Ko je nedavno gledala te stare kasete, se je dodobra nasmejala ob »oddaji« o Miši Molk in svojih monokomedijah, zato odločitev za študij ni bila težka. Starša sta jo podprla, ko se je odločila, da bo novinarka. Šla je v Ljubljano na Fakulteto za družbene vede.
PRVIČ PRED RADIJSKIM MIKROFONOM
»Študij mi je bil od začetka všeč, Ljubljana sprva malo manj. Mi, Primorci, smo vajeni sonca, odprtosti, sproščenosti in se ni bilo čisto lahko znajti v mestnem vrvežu in megli. Sprva nisem (še) nikogar poznala. Ko sem si spletla mrežo prijateljev in kasneje sodelavcev, pa mi je mesto zlezlo pod kožo. Čeprav sem si od malega želela biti novinarka, si niti v najdrznejših sanjah nisem upala pomisliti, da bom delala v osrednji RTV hiši že med študijem. Govorila sem si, da bom morda pri petdesetih, v cvetu svoje kariere, morda le prišla na RTV. Zgodilo se je veliko prej. V drugem letniku me je profesor predlagal za delo na radiu. Priložnost na Valu 202, ki smo ga doma poslušali od malega, sem zgrabila z vsemi štirimi. Sicer sem že prej malce stopila pred radijski mikrofon na Radiu Študent, vendar je bilo to bolj epizodno,« se spominja Katja, ki ji je bil velik izziv primorski naglas.
IVAN LOTRIČ JE OPRAVIL DOBRO DELO
Poslali so jo tudi na usposabljanje v Center za govor RTV. »Moj mentor je bil Ivan Lotrič, ki je opravil dobro delo. Boljšega ne bi mogla imeti. Ni bil strog, pustil mi je svobodo. Naročil mi je, naj prinesem besedilo, ki si ga želim, in mi pokazal, kako iz njega in sebe izvabiti najboljše. Na srce mi je položil, naj se nikoli ne neham učiti in da je treba ves čas iskati izboljšave, pa tudi to, da mora biti na prvem mestu umetnost in ne umetnik,« razlaga Katja, ki pravi, da mediteranske melodije ne bo opustila. »Primorka iz mene ne bo šla! Krepat, ma ne molat! Tako meni kot šefom je moj (primorski) naglas stalen izziv,« se smeji Katja, ki ji je glas tako zlezel pod kožo, da je iz govora naredila celo magisterij na AGRFT. Delo na radiu ji je v veliko veselje. Velike treme ni imela, všeč ji je, da ves čas hodi po robu, kdo je zasebno in kdo pred mikrofonom nacionalnega medija. Zaveda se, da mora vse, kar pove v eter, stati in piti vodo, kar ji je vedno znova izziv.
PILJENJE PRI ŠALEHARJU
Katjo so na radiu že zelo zgodaj vrgli v vodo. Dodelili so jo za asistentko Mihu Šaleharju. Dolgo je snemala ankete z ljudmi na ulici, kar je bila zanjo največja šola, potem pa ji je urednik Nejc Jemec ponudili ustvarjanje podcasta Rožnata dolina in ji dal proste roke.
»Začela sem delati svoje »štorije« – drugačne zgodbe drugačnih, »odpičenih« ljudi. Tako sem pred mikrofonom gostila mlado redovnico, mladega seksologa, mladega heroinskega odvisnika, mladega fanta, ki živi v kombiju, mladega babičarja, ki je opravil več kot šeststo porodov, mladega pastirja, mlado dekle, ki je bilo v rejništvu, mladega fanta z Downovim sindromom, mlado lovko in gozdarko, mladega zapornika, ki je ubil človeka, mladega prostovoljca v hospicu, mladega kmeta, mlado dekle s shizofrenijo, mlado Rominjo samohranilko … skratka več kot 50 mladih in zanimivih ljudi. K vsakemu sogovorniku pristopim s srčnostjo in spoštovanjem. Vsaka zgodba je različna, meni pa to širi obzorja in meje v glavi,« pravi Katja, ki se je našla v svojem poklicu. Navdušijo jo drugačni sogovorniki, takšni, unikatni, ki so izven sistema in imajo kaj izvirnega povedati.
Kadar pa ni za mikrofonom, rada hodi na koncerte, posluša jazz, obiskuje gledališke predstave, gre v mestni kino, rada sprehaja svojega kužka. Obožuje tudi trenutke ob morju, na sprehodih s svojim kužkom Borom in kuhanju brodeta z ljubljeno nono. »Pogosto pa se vračam domov, pa naj si bo k noni na kosilo, staršem, prijateljem. Imam odlično družino, s katero se lepo razumemo. Rada sem na Primorskem, v naravi, kar je odličen odklop od mestnega vrveža. Kdaj mi od vsega zavre, pa rabim malo detoksa,« pravi Katja, ki položaja mladih v naši družbi ne vidi preveč obetavno.
»Borba je vedno, vendar se mi zdi, da so imele starejše generacije več upanja, da bo bolje, v revolucijo, nam pa to upanje ugaša v tem, kar se dogaja. Tehnologija in umetna inteligenca nam vežeta roke in nas izolirata. Nimamo več občutka, da se lahko povežemo in upremo. Proti temu se borim s svojim delom. Imam občutek, da lahko nekaj prispevam, da imam kanal, s katerim lahko delim neke zgodbe, da pomagam spodbuditi koga, pokazati ljudem, da niso sami, da niso edini čudni, da si lahko dovolimo, da smo pogumni, in živimo tako, kot si želimo, četudi družba tega ne sprejema,« razlaga Katja, ki bo nadaljevala Rožnato dolino tudi v novo sezono, sodeluje tudi s televizijo. Vodila je oddajo z mladimi sogovorniki, naredila je televizijsko reportažo o Festivalu 202, rada bi snemala dokumentarne filme o odročnih kotičkih sveta. »Nisem še naredila nečesa takega, ampak prihaja in me kliče, predvsem Afrika,« veselo sklene.
ODLIČNA IZKUŠNJA Z AMERIŠKIM PROSTOVOLJSKIM RADIEM
Katja je bila lani tri mesece v New Orleansu, kjer je pisala magistrsko nalogo. Šla je tudi na jazz festival, spoznala nove ljudi, se povezala z radiem, ki že več let temelji na delu prostovoljcev. Z mentorjem se je dogovorila, da bo o tem napisala magistrsko nalogo. »Odlično delujejo, ob tem sem spoznala, da nas bo rešila edino skupnost, sami sebe ne moremo,« je prepričana strastna popotnica Katja, ki rada pohaja, a se tudi rada vrne domov. Že v kratkem jo čaka pot čez lužo, k prijateljici v Mehiko.
