Po oddaji smo šli s sogovorniki – kot je bila tedaj navada – na pijačo v bližnji bife, kjer smo dalje razglabljali o inteligentnosti. Postopno so se naše vrste redčile in ob pozni uri, ko se je lokal zapiral, sva z rekorderjem po IQ ostala sama za mizo. Večerno vzdušje naju je nekoliko poneslo, tako da sva ob glasbi, ki se je razlegala iz zvočnikov, že kakšno zabrundala, a precej tiho, saj je nad točilnim pultom verjetno pisalo, da je poleg namernega razbijanja kozarcev, ki se zaračunava trikratno, prepovedano tudi petje. Iz zanosa naju je potegnilo vpitje. Možakar, ki je stal pred točilnim pultom, je rjul na natakarico, naj mu natoči še en brizganec. Tega ni hotela storiti, saj se je držala pravila, ravno tako zapisanega na tabli, da vinjenim ne strežejo alkoholnih pijač. Zavrnitev je moškega tako razsrdila, da je preostanek pijače, ki jo je držal v roki, pljusknil po natakarici, ki je prestrašeno odskočila.
Najinteligentnejši Slovenec je to srepo gledal, nakar se je dvignil in se ustopil ob nadležnem možakarju, ki je ob gorostasu izpadel kot drobižek. S šapo ga je zgrabil za ramo in mu zagrozil: »Če se samo premakneš, te bom zdrobil!« Natakarici pa je naročil, naj pokliče policijo. Možje postave so se prikazali v nekaj minutah. Dva sta stopila k nasilnežu, eden pa je prišel k meni in me vprašal, kakšna je bila moja vloga pri dejanju. Po pravici sem mu pojasnil, da sem vodil oddajo o inteligentnosti, nakar smo šli z gosti na pijačo. »Kdo pa je tale?« je policist pomignil proti orjaku. »To je najinteligentnejši Slovenec,« sem odvrnil. Policist me je nejeverno pogledal in mi vrnil dokument. Zdelo se mi je, da ga nisem prepričal.
Nazadnje se je vse dobro izteklo. Nasilneža so policisti odvedli, naju z magnatom IQ-ja pa je natakarica povabila na rojstnodnevno zabavo, ki jo je naslednji teden priredila v istem lokalu. Tam sem preživel večer na plesišču, in to z eno od prvakinj v latinskoameriških plesih, a to je druga zgodba, ki nima nobene povezave z inteligentnostjo. Mi je pa dogodek prišel na misel, ko sem pred dnevi na CNN poslušal intervju z Geoffreyem Hintonom, ki ga predstavljajo kot botra umetne inteligence. Med pogovorom je pojasnil, da bi morali rešitve, ki temeljijo na strojnem učenju in nas po levi in desni prehitevajo v najrazličnejših opravilih, vključno s pisanjem, zasnovati tako, da bodo poskrbele ne le zase in njihove stvarnike, temveč tudi za druge ljudi, in omenil, da je starševska skrb primer iz narave, ko manj inteligentno bitje, torej otrok, nadzoruje inteligentnejšo mater. Ker sem pred leti videl, kaj se zgodi, če se z verige spusti človeška superinteligenca, me je ob Hintonovih besedah malce zaskrbelo. Spomnil pa sem se, da sem se počutil dobro v družbi nekoga, ki je storil, kar je prav, in priskočil neznanki na pomoč. Takrat mi je postalo jasno, da je bil bistri možakar predvsem dobričina. To pa v mojih očeh šteje več kot vsi testi inteligentnosti. V času, ko se ogromno razpravlja o umetni inteligenci, bi se veljalo spomniti, kako pomembne so še druge človeške vrline, od strpnosti in sočutja do skrbi in zaupanja. Skratka, veljalo bi poudariti tisto, čemur pravimo z eno besedo človečnost. Te pa nam ob vsej »umetni pameti« res primanjkuje!
