Takrat 15-letni Borys Kalashnikov je v Slovenijo prišel aprila 2022. »Takrat še nisem vedel, da bom tukaj moral začeti graditi svoje novo življenje, kot bi začel z novega, praznega lista,« se spominja. Pot proti Debelemu rtiču je prepotoval skupaj z družino z vlakom, skoraj dva tisoč kilometrov v ravni črti, in prispel v popolnoma novo okolje, kjer se je moral naučiti živeti drugače, spoznati ljudi, okolje in drugo kulturo. Zanj je bilo vse nekaj povsem novega. Začel je s šolanjem v 9. razredu na osnovni šoli Ankaran, nato nadaljeval na Srednji tehniški šoli v Kopru in zdaj že študira na fakulteti.
Ukrajinske begunce so, sicer v manjšem številu kot v Ankaranu, sprejeli tudi v drugih občinah slovenske Istre. »Lokalna skupnost je Ukrajince lepo sprejela in jim pomagala,« pravijo v Izoli, kjer so Ukrajinci za svoje rojake v matični državi zbirali humanitarno pomoč, občina pa jim je omogočila uporabo ustreznega prostora. Pri zbiranju humanitarne pomoči je sodeloval tudi Rdeči križ Izola, ki jim s svojo redno dejavnostjo (pomoč s prehrambenimi izdelki, šolskimi potrebščinami …), po informacijah občine, še vedno pomaga. Pri vključevanju v novo okolje imajo veliko podpore tudi v šolah in vrtcih, še pravijo na Občini Izola.
SLOVENIJA KOT DRUGI DOM
»V vsem tem vrvežu novega življenja sem odkril, da me veseli tisto, kar je nekje med umetnostjo in tehnologijo. Trenutno sem študent medijske produkcije, kar mi omogoča razvijati svojo ustvarjalnost in hkrati pridobivati tehnična znanja. Poleg študija se ukvarjam s snemanjem, sodelujem pri glasbenih spotih, montiram in delam tudi za televizijo. V bistvu že zdaj hodim po poti svojega bodočega poklica,« pripoveduje in dodaja, da skozi vse, kar počne, počasi dobiva tudi občutek, da je Slovenija zanj postala kot drugi dom.
»Razen vsakdanjega življenja okoli sebe, pogovorov s sosedi, študija in dela, poskušam tudi sodelovati in nekaj prispevati skupnosti,« pravi Borys. Organizira dogodek, ki omogoča srečanje dveh kultur s slovensko skupnostjo, spoznavanje ljudi in skupno ustvarjanje. »Pomembno se mi zdi, da tukaj ne stojim z napisom ‘tujec’, ampak da sem nekako vpleten v tok življenja okoli sebe. S tem, da sodelujem in prispevam, se počutim kot del skupnosti in ne kot nekdo od zunaj,« pripoveduje o tem.
Pri organizaciji dogodkov že od začetka tesno sodelujejo z Občino Ankaran, ki jih je, kot pravi sogovornik, sprejela odprtih rok. Na njihovih dogodkih lahko vidite tako ukrajinske umetnike kot otroke, ki hodijo v osnovno šolo in vrtec Ankaran, kar ustvarja lep stik med generacijami.
Do zdaj so v Ankaranu in drugje pripravili približno deset dogodkov, kjer so predstavili delček ukrajinske kulture. Med njimi je najbolj odmeven že tradicionalni Ukrajinski večer na plaži Valdoltra, ki poteka vsako leto 24. avgusta, v počastitev Deklaraciji o neodvisnosti Ukrajine, sprejeti 24. avgusta 1991. »Ta dogodek, ki smo ga izvedli že štirikrat, je vsako leto dobro obiskan in omogoča, da skozi melodije in pesmi predstavimo Slovencem kulturo, v kateri smo odrasli,« pravi Kalashnikov.
Kot nam je povedal Jani Krstič, v. d. direktorja Javnega zavoda za naravo in družbo Ankaran, občina sodeluje z ukrajinskimi družinami na več ravneh. Prisotni so na kulturnih prireditvah, med drugim tudi v sklopu Poletja v Ankaranu, pa tudi v vrtcu in osnovni šoli. Povezave na občini ohranjajo tudi z Uradom za migrante in nevladnimi organizacijami, ki se ukvarjajo z integracijo.
RAZVIJANJE SODELOVANJA
»Prve aktivnosti so stekle že 2022, ob prihodu prvih družin. Tedaj se je občina povezala z vso kritično infrastrukturo, da bi jim olajšala prihod in namestitev. Od takrat se sodelovanje razvija s kulturnimi dogodki, programi društev, v katere so bili povabljeni, ter medgeneracijskim druženjem, kar krepi občutek skupnosti in povezanosti,« pripoveduje Krstič.
Sprva je v kraj z družinami prispelo več kot 30 otrok, in ker je bilo to za nekatere razrede v ankaranski osnovni šoli preveč, so jih nekaj vključili v šolo v Hrvatinih. Veliko jih je do sedaj že na srednji šoli, nekaj se jih je razselilo, tako je zdaj v ankaranski vrtec vključenih še pet otrok, v tamkajšnjo osnovno šolo pa šest.
»Zelo dobro so se vključili. Sploh tisti, katerih starši so se odločili, da je to njihova končna destinacija,« pravi ravnateljica šole in vrtca Ankaran, Željka Adamčič. Slabša je bila vključenost tistih, ki so bili v negotovosti glede nadaljnje poti. Kot pripoveduje ravnateljica, so jih domačini lepo sprejeli, otroke so presojali po osebnostnih lastnostih, ne po nacionalnosti.
Med ukrajinskimi šolarji so tudi zelo nadarjeni učenci. Učenka 8. razreda je denimo napisala najboljši spis v razredu. Nekateri pa v šolo niso želeli zaradi družinskih stisk. So tudi taki, s katerimi so določene težave, a kot pravi Adamčič, bi jih ti imeli tudi v matični državi. Poleg rednega pouka se vključujejo v različne športne dejavnosti, ki govorijo univerzalni jezik, ravnateljica pa se je še posebej razveselila njihovega vključevanja v dramski in plesni krožek.
Tudi v našem uredništvu smo imeli priložnost spoznati študenta, ki prihaja iz Ukrajine. Yevhenii Prokopyk je pri nas namreč opravljal prakso v okviru študija na Univerzi na Primorskem. Tudi on je v Slovenijo prišel 2022, in sicer junija. Kot pravi, zaradi lokacije in popolne odsotnosti želje, da bi se preselil v Nemčijo.
»Ko sem prišel sam, sem imel težave z bivališčem, vendar sem na koncu našel študentski dom v Ljubljani, nato pa sem se preselil v Koper, prav tako v študentski dom in tu živim že tri leta,« pravi in nadaljuje: »Slovenija mi zelo ustreza, hitro sem se naučil jezika, ko sem začel hoditi na univerzo, sem našel prijatelje. Koper je zelo lepo mesto, všeč mi je.« Dodaja, da namerava tukaj ostati in živeti še dolgo.
:
