Začelo se je z objavo družine Kveder, da zaradi nezanimanja lokalne skupnosti in previsokih stroškov vzdrževanja, izčrpani od vsakoletnega iskanja manevrov, da bi tudi po remontu ladje in obnovi dovoljenja za plovbo poslovno leto zaključili z glavo nad vodo, kjer se še da dihati, dvigujejo belo zastavo. Takrat nam je Viko Kveder, pomorščak in gonilna sila zgodbe o Zadnjem upanju, zaupal, da odločitev o zaključku te edinstvene, več kot tri desetletja dolge plovbe, ni bila lahka. Večkrat je odlašal. Poskušal znova in znova. Vztrajal do zadnjega.
Stroški rednega vzdrževanja ladje, kot je Laho, lahko dosežejo zneske, ki si jih tisti, ki so po napovedi, da gre v razrez, lahkomiselno otresali s podtikanji o slabem vzdrževanju in terjanju davkoplačevalskega denarja, nočejo predstavljati. Številke segajo tja do 100, 200 tisoč evrov.
Ob teh gromozanskih zneskih je bilo na mestu vprašanje, kako jim je sploh uspelo toliko let ustvarjati to pomorsko zgodbo, ki se je dotaknila src ljudi po vsej Sloveniji.
“Delali smo kot družina, delali smo s srcem in vedno ustvarjali pozitivno nulo,” je bil jasen kapitan Kveder.
Nezanimanje lokalne skupnosti
V želji, da bi LAHO ostal v Sloveniji vsaj kot muzej, se je gospod Kveder obrnil tako na Občino Piran in Pomorski muzej kot na Pomorsko šolo in Fakulteto za pomorstvo, a, žal, naletel na gluha ušesa.
“Ladjo sem bil pripravljen podariti, le vzdrževati bi jo morali, pa so rekli, da bi jo sicer prevzeli, a da nimajo sredstev,” nam je pojasnil.
Tako je vse kazalo na to, da bo 20. oktober 2025 v ladijski dnevnik zapisan kot dan, ko je LAHO zadnjič premagoval valove domačega zaliva. A je tistega jutra, ko so v puljskem pristanišču že pripravljali privez, na katerem bi odšteval trenutke do uničenja, znova završalo. Da je ladja rešena. Da se je našel dobrotnik. Da ne bo šla v Pulj, temveč na Mali Lošinj, kjer jo bodo obnovili, nato pa nazaj domov. Zvenelo je kot pravljica s srečnim koncem.
Žal si je Boris Popovič, nekdanji koprski župan, pred podpisom pogodbe, s katero bi za simbolično ceno nekaj kovancev postal novi lastnik ladje, ki nosi do zadnjega upajoče ime, premislil.
Čustveno slovo v Portorožu
13. novembra ob 7.00 smo bili ob pomolu ob nekdanjih skladiščih soli v Portorožu priča filmskemu prizoru. Kapitan Viko je svojo ladjo osvobodil vrvi in jo skupaj z zvesto ekipo pospremil proti prvotnemu cilju. Ob pomolu je za njimi žalostno pogledovala množica ljudi, ki se je prišla poklonit enemu najbolj prepoznavnih pomorskih simbolov slovenske Istre.
Kaj je ladja pomenila družini Kveder, smo lahko izvedeli iz pisma Urške in Uroša, ki sta se rodila v svet, v katerem je Laho že bil del njunega sorodstva.
“Hvala vama za vse, kar sta v vseh teh 33 letih naredila za ladjo Laho.
Veva, koliko solz, neprespanih noči, skrbi in odrekanj je bilo vloženih v vsak njegov meter, v vsako popravilo, v vsako upanje, da bo še naprej živel.
Z Urošem sva neizmerno ponosna na vaju.
Na vajino trdnost, predanost in ljubezen, ki sta jo vlagala toliko let — ne samo v ladjo, ampak v vse, kar je Laho predstavljal: delo, spomine, družino, življenje ob morju.
Čeprav je bil včeraj težek dan, veva, da sta mu dala največ, kar bi mu lahko.
Laho bo vedno del naših življenj, naše zgodbe, predvsem pa bo vedno odseval vaju — vajino srce, vajin trud in vajino neomajno predanost.
Hvala, ker sta bila ob njem do zadnjega.
In hvala, ker sta naju s svojim zgledom naučila, kaj pomenita vztrajnost in ljubezen!”
Ladja, ki ni bila samo to
Večkrat se je v zadnjem mesecu porodilo vprašanje, čemu sploh reševati staro ladjo. Odgovor je bil na dlani. Laho nikoli ni bil samo ladja. Odkar je leta 1992 vplul v Piranski zaliv, je bil veliko več.
Za ladjo Laho so bili ljudje, ljudje, ki so verjeli v to, da se s trudom, trdim delom, srčnostjo in vztrajnostjo pišejo zgodbe. Velike in pomembne zgodbe. In zgodba o ladji Laho je prav takšna. Pisala se je dolgo, več kot tri desetletja.
Ladja, ki je se je zapisala v veliko spominov
V tem času so se na njej poročali, praznovali rojstne dneve, rojstva, napredovanja, sestankovanja, dvigovali k višku kozarce in nazdravljali življenju. Vsako leto so med valove odpeljali okrog 15.000 gostov, med njimi je bilo tudi veliko znanih, kot je recimo nekdanji predsednik države Milan Kučan. Težko bi našli Slovenca, ki ni stopil na ladjo Laho. Zato ni čudno, da se reševalna misija po njenem odhodu v Uljanik ni končala. Nasprotno. Takrat je šele dobila krila.
In morda je tudi to, da se je odvijala v varnem zavetju pred javnostjo, botrovalo k temu, da se je zaključila uspešno. Pod reševalno akcijo se je po Borisu Popoviču podpisal vsem dobro znani poslovnež Gašpar Gašpar Mišič, sicer pomorščak in celo sošolec Vika Kvedra. Mišič se je projekta lotil zares. Po nekajdnevnem zatišju in čakanju avtorice tega prispevka na klic, s katerim bi bilo jasno, ali so v Uljaniku pognali “uničevalni stroj” ali bodo na tamkajšnjem pomolu kmalu mahali ladji, ki se vrača domov, se je znova zgodil preobrat.
Zgodba o Lahu le ima srečen konec
Najprej je v javnost prišla skupna izjava županov vseh štirih občin slovenske Istre z zavezo, da bodo zagotovile prostor za trajno namestitev ladje Laho v slovenskem morju.
“Istrske občine smo pripravljene prevzeti svoj del odgovornosti. Zavedamo se, da mora ladja dobiti primeren, lahko dostopen in dolgoročno vzdržen prostor, kjer bo ustrezno zavarovana ter odprta domačinom in obiskovalcem. S to izjavo izražamo jasno namero, da projekt izpeljemo celovito, odgovorno in v skupnem interesu istrskih občin,” so zapisali v izjavi.
Nato je Gašpar Gašpar Mišič pojasnil, da je z odkupom družbe Adriatic Safari v celoti prevzel odgovornost za prihodnost ladje Laho.
»Ko so ladjo odpeljali v Uljanik, je bila Slovenija nekaj dni oddaljena od tega, da izgubi zadnjo veliko ladjo pod svojo zastavo. Z odločitvijo, da prevzamem Adriatic Safari, sem sprejel veliko poslovno tveganje – a kot pomorščak in nekdanji častnik Splošne plovbe nisem mogel mirno gledati, kako Zadnje upanje konča na kupu železa,« je poudaril.
Laho bo živel naprej v koprskem mandraču
Pod močnim pritiskom proti uničenju ladje so se v reševanje vključili tudi na državni ravni, ministrica za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Mateja Čalušić je namreč odprla možnost financiranja muzeja ribištva prek ribiških in lokalnih razpisov.
Kot nam je pojasnil novi lastnik ladje s pomenljivim imenom, bodo ladjo iz Uljanika v slovensko morje prepeljali z vleko remorkerjev, saj je ta v neplovnem stanju.
V sodelovanju z Mestno občino Koper in strokovnjaki pripravljajo projekt konzervatorskega vbetoniranja podvodnega dela trupa v koprskem mandraču.
“Okoli trupa se postavi zagatnice, izčrpa se morska voda, podvodni del se opere s sladko vodo in statično utrdi z armiranim betonom do vodne linije. Tako se ohrani originalna kovičena konstrukcija, prepreči nadaljnje korodiranje in ladja dobi “suhi dok in stalni temelj” z minimalnim posegom v veduto,” je pojasnil Mišič.
Sledila bo ureditev notranjosti in zunanjosti za namene muzeja pomorstva in ribištva, učilnic in razstav za potrebe FPP in pomorske šole, protokolarnih dogodkov, kulturnih prireditev in turističnih programov, degustacij lokalnih vin in kulinarike v sodelovanju z vinogradi in ponudniki slovenske Istre.
Aljažev stolp na morju
Potem ko je Slovenija izgubila nacionalnega ladjarja, skoraj vsa zgodovinska plovila, ladja Laho predstavlja zadnji simbol slovenske pomorske usmerjenosti.
»Tako kot je za Slovenijo na kopnem simbol Aljažev stolp na vrhu Triglava, mora biti LAHO simbol Slovenije na morju. Triglav in Aljažev stolp predstavljata gorsko dušo naroda, slovensko morje in ladja LAHO pa njegovo pomorsko dušo. Ne predstavljam si, da bi kdo resno razmišljal, da bi Aljažev stolp poslali v staro železo – a prav to se je dogajalo z ladjo LAHO. Vesel sem, da nam je uspelo to preprečiti,« je še poudaril Gašpar Gašpar Mišič.
Zgodba o družini, ki je z ladjo živela 33 let
Ladjo Laho so zgradili leta 1903 na Nizozemskem, kar pomeni, da je starejša od slavnega utopljenca Titanika. Sprva je služila kot tovorna ladja in plula na čezatlantski poti med Evropo in Kanado. Med prvo svetovno vojno je delila usodo vseh plovil in služila kot vojaška ladja za polaganje morskih min, na krovu pa je imela tudi torpede.
Zgornja slika je nastala nekega toplega večera leta 1993, potem ko je družina Kveder zapisala uvod v zgodbo, ki se je kasneje razvila v 33-letno popotovanje. Posredovala nam jo je Urška Kveder, ki je takrat sploh še ni bilo. Na svet je namreč prijokala šele 6 let kasneje. Brat Uroš je bil prisoten v maminem trebuhu …
Poleg nje ponosno stoji Urškin oče Viko Kveder, motor družine, tisti, ki je zatrjeval, da so storili vse, da bi ladjo Laho zadržali ob portoroški obali. Na skrajni levi stoji Urškin stric Gvido, upravljavec ladje, tisti, ki jo je pospremil v puljski Uljanik. Poleg je še drugi stric Rajko, ki je bil z njimi vseh 33 let. In še oba nonota. Eden je zadnje dneve pred izplutjem iz Portoroža po Urškinih besedah brezupno posedal ob barki cele dneve, drugi pa je zaradi bolezni ladji v pozdrav pomahal v Piranu.
Nekdanja sošolca ustavila razrez ladje
Ime LAHO izvira iz besed LAst HOpe – zadnje upanje, ki po besedah Vika Kvedra simbolizira njegovo moč preživetja. In čeprav je sam priznal, da se je vdal, je hvaležen, da ga nekdanji sošolec ni poslušal, ko mu je odsvetoval nadaljnje zaletavanje v zid.
“Ni hotel odnehati,” je dejal Viko.
In očitno je Gašpar Gašpar Mišič vedel, kaj dela. Na koga in kako mora pritisniti, koga zganiti, da se je okorelo kolesje javnih ustanov počasi pognalo.
“Sam sem bil zraven samo kot statist, vsa dogovarjanja pa je opravil on,” je dejal in dodal, da je z veseljem spremljal, kako so bili naenkrat vsi za, medtem ko so bili še nekaj časa nazaj … zadržani.
Gašpar Gašpar Mišič je izpostavil podporo tako koprskega župana Aleša Bržana kot županov ostalih treh občin slovenske Istre, podžupanje Kopra Mateje Hrvatin Kozlovič, Jadrana Klinca z Uprave za pomorstvo, Roka Veliščka z Direkcije za vode in Zavoda za varstvo narave, ki so projekt sprejeli z odprtimi rokami.
Ladjo naj bi domov pripeljali še pred koncem leta, nato pa jo bodo vbetonirali v koprskem mandraču.
Na vprašanje o tem, ali bo pri projektu sodeloval tudi sam, je dosedanji lastnik Zadnjega upanja zagotovil, da ima gospod Mišič vso njegovo podporo.
“Najpomembneje je, da bo v trajni spomin vsem,” je zadovoljno dejal Kveder.
Tudi v Pulju veseli, da ladje ne bodo razrezali
In kaj so rekli v Pulju, ko so izvedeli, da je razrez ustavljen?
“Okrog 9. ure smo prišli v puljsko ladjedelnico in rekli ‘stop’. Gospa, ki tam dela, pa: ‘Veste kaj, mi to ladjo gledamo že en teden skozi okno in si mislimo, kakšni bedaki bodo tako lepo ladjo razrezali’,” je pojasnil Viko.
“Zdaj sem si prav oddahnila, da je ne boste zrezali,” je po Vikovem pripovedovanju še dejala gospa v pristanišču.
Zadnje upanje zares nikoli ne ugasne
Ko se je v zgodbo o reševanju vpletel in zapletel Boris Popovič, se je Viko sicer veselo oziral proti upokojitvi, zdaj pa je misel nanjo spet ugasnila.
“Gašparju bom vedno na voljo, ker je ladjo rešil. Če me hoče, me hoče, če me noče, sem lahko tudi zadaj v senci in mu pomagam,” je zatrdil Viko Kveder.
Kdaj natanko se bo Laho vrnil domov, še ni znano, bo pa to zagotovo dan, ko se bo ob njegovem prihodu zbralo veliko več ljudi, kot se jih je ob slovesu.
In tisti 13. november bo le še grenak spomin.
