Njegovi najuspešnejši projekti so:
-
Punta Piran;
-
Savudrijska ulica, Piran;
-
zvonik Koper (nadzor izvajanja restavratorskih del, restavriranje notranjosti zvonika, restavriranje in konserviranje prezentiranih originalnih tlakov pod zvonovi);
-
izdelava kalupov za Robertino Šebjanič;
-
izdelava kalupov in odlitkov Melanie, Fuck off illusion 2020, avtor Brad Downey;
-
ZIG ZAG, izdelava in instalacija ploščic v raku tehniki (Fraunhofer-IPA Stuttgart, 2022).
»Po srednji šoli sem najprej ljubiteljsko začel z restavriranjem starega pohištva. Takrat sem se ukvarjal tudi z analogno fotografijo, s prijatelji smo imeli temnico. Potem sem nekako po spletu okoliščin in poznanstev začel sodelovati kot podizvajalec z Alexom Batisto pri restavratorskih projektih. Delo me je navdušilo, zato sem se odločil za opravljanje strokovnega izpita, da lahko samostojno delujem na tem področju,« pravi.
Konservator. Če bi sklepali logično, je to nekdo, ki nekaj konservira? Da bi pomislili na konzerve, bi bilo najbrž preveč vulgarno. Kaj torej počnete?
Na AJPES-u imam odprto dejavnost, ki je registrirana kot restavriranje, konserviranje kulturne dediščine in art produkcija. S tem se ukvarjam. Zakaj še art produkcija? Sodeloval sem z nekaterimi umetniki in ugotovil, da povprašujejo po izdelavi določenih artefaktov, ki so zanje pomembni, jih znajo fizično opredeliti, nimajo pa znanja niti ateljeja, da bi jih lahko izdelali. V Vidmu sem se izobraževal za restavratorja in konservatorja, sicer nisem končal šole, sem pa na ministrstvu za kulturo opravil strokovni izpit za restavratorja in konservatorja. Tako sem začel samostojno delati na tem področju. V času študija sem kot podizvajalec sodeloval z različnimi restavratorskimi firmami …
Pod restavratorstvom in konservatorstvom si predstavljamo vse sorte. Kaj to v resnici je?
Pojma se uporabljata pri ohranjanju kulturne dediščine, tako premične kot nepremične. Sem spadajo zgradbe, freske, kipi, slike, spomeniki, tudi starejše stavbe, ki niso katalogizirane kot spomeniki. Te naloge se mora lotiti nekdo, ki ima za to delo strokovno izobrazbo …
In ve, kaj bo počel?!
In ve, kaj bo počel. Najprej konservator naredi opis dejanskega stanja kulturne dediščine, potem ugotovi, katere tehnike so primerne oziroma uporabne. Sam sem specializiran bolj za kamnite elemente, omete in štukature, ki krasijo notranjost in zunanjost stavb. Posebej tukaj na Obali, kjer smo izpostavljeni soli, morju in burji, je vse še bolj zapleteno.
Restavrator mora vedeti, kako se lotiti dela. Obstajata dve različni smeri: eni delajo tako, da se restavratorski pristop ne vidi, druga šola pa zagovarja, da je pristop viden. Vedno pa se moramo držati smernic Zavoda za varstvo kulturne dediščine. Delujemo tako, da ne uporabljamo »fejka«. Držimo se gabaritov, ki nam jih spomenik ali stavba nakazujeta, in si ne zmišljujemo. Tukaj ni kreativnosti.
Skozi zgodovino so bili uporabljeni različni restavratorski postopki, nekateri so se izkazali za neuspešne. Le čas pokaže, kateri so najboljši. Znanje moraš ves čas nadgrajevati, slediti novejšim raziskavam in opazovati, kaj se dogaja z že obnovljenimi deli. Zato je pomembno, da se po vsaki obnovi naredi tehnično poročilo z uporabljenimi pristopi in materiali. Ta poročila hrani Zavod za varstvo kulturne dediščine.
Po določenem času bo jasno, ali sem uporabil prave materiale in metode, ali so bili kompatibilni s starimi. Tako lahko sledimo, kaj je dobro in kaj ne.
Ohraniti je treba obstoječe, da bodo tudi zanamci to videli, občudovali, se naučili kaj o preteklosti.
Tako. Ničesar svojega ne smem dodati. Spomenik ali stavbo moram ohraniti za bodoče generacije, takšno, kot je.
Ste se kdaj vprašali po razlogih za restavriranje, konserviranje – ker ste menili, da spomenik ali stavba tega nista vredna? Kaj je tisto, kar je pomembno?
Sam se tega ne sprašujem, verjetno pa se marsikdo. Vsak človek ima svojo vizijo, vendar je razlika, ali živiš v starem mestnem jedru, ki spada pod kulturno dediščino, ali ne.
Mislite na Piran?
Piran, Izola – vsa mesta s starim mestnim jedrom so spomeniško zaščitena. Kar se mi zdi prav, ker bi sicer vsak počel, kar bi hotel. Tudi to se dogaja, in Zavod za varstvo kulturne dediščine se trudi, da bi ohranjal pristnost teh mest. Nekateri posamezniki tega pač ne vidijo, ne cenijo in mislijo, da lahko počnejo, kar hočejo. Kar ni prav! Če gledamo mesta po Italiji, so vsa mestna jedra ohranjena, pristnost je ohranjena, ni ekscesov. In to je tisto, kar pri nas manjka.
Je Italija kot država primer, kako delati na področju ohranjanja kulturne dediščine?
V Vidmu sem študiral in poznam italijanski odnos do kulturne dediščine. In ja, jemljem jo kot primer. Videl sem že kar nekaj italijanskih mest – tukaj govorim predvsem o severu Italije – in seveda vse gledam skozi oči restavratorja. Velikokrat te tudi kaj zmoti. Vidiš recimo nekaj, kar ni obnovljeno, in se sprašuješ, zakaj propada.
Dobro poznate Slovenijo, še bolje pa Obalo. Kaj vse bi morali storiti, da bi spremenili odnos do dediščine, do kulturnega okolja, da bi cenili in spoštovali zgodovino?
Že to, da ima posameznik zavest do okolja, kjer živi, je pomembno. Da živi z mestom in njegovo zgodovino. Vendar pa, kot sem že omenil, ima vsak posameznik svojo vizijo. Ko si nekaj kupiš, bi si to preuredil po svoje in ne tako, kot ti govori nekdo drug.
Seveda ne, ker je to moje.
In kaj je posledica? Devastirana podoba mestnega jedra. Če hočemo ohraniti pristnost mesta, moramo slediti načelom, ki to narekujejo.
Ali odnos do starega, vrednega človek razvije sčasoma? Da spoštujemo staro, potrebujemo neko znanje, vrednostni sistem?
Izhajal bi iz tega, da tisto, kar je obstalo več sto let, daje svojo moč posameznikom, ki to cenijo. Da posameznik razvije, da nekaj ceni, pa je verjetno pri vsakem drugače. Nekateri to razvijejo že zelo zgodaj, tudi preko svoje družine, nekateri kasneje skozi izobraževanje. Nekateri verjetno tega ne razvijejo nikoli.
Je to tudi problem spoštovanja minulega dela, ki je nekaj vredno? Je to problem, da vedno bolj cenimo nove stvari kot stare, ker smo potrošniško naravnani? Hitro zavržemo stvari, ki jih ocenimo kot stare.
Bi se strinjal, da je del problema v potrošniško naravnani družbi. Najbrž so tudi določeni zgodovinski dogodki botrovali temu, da zavesti o ohranjanju starega oziroma vrednega nimamo. Imamo pa tudi premalo časa in se ne poglabljamo v zgodovino in zgodbo, ki jo določena stavba govori skozi podrobnosti, napušče, dekoracijo … Za nekoga, ki je to zgradil, so bili to pomembni detajli. Detajli govorijo o statusu lastnika – je bil premožen, izobražen, o njem je govorila fasada hiše. In to je bil tudi njegov položaj v družbi.
Potem pa je tu še nepoznavanje materialov, ampak pri obrazložitvi tega lahko hitro zatavam …
Si mislim, ja. Ko se pogovarjate z ljudmi, s katerimi boste sodelovali, nekaj naredili zanje, jim poskušate tudi dopovedati, zakaj?
Če jih zanima, zakaj se odločam za določen material, to tudi pojasnim. Velikokrat nas tudi mimoidoči sprašujejo o našem delu. Vedno me veseli, ko nekdo pokaže zanimanje. Sam sem zavezan k čim večji uporabi preverjenih, starejših materialov, kot je apno. Vse stare stavbe so narejene na osnovi apna, danes pa vse delamo z novejšimi materiali, s cementom …
Je to material, ki vam je najbolj tuj?
Ne maram ga najbolj, vendar ima tudi svoje prednosti.
Kaj pa marate?
Materiale in pristope, ki so jih uporabljali stari Rimljani. Raziskoval sem tehnologijo, ki so jo uporabljali v Benetkah, kjer je bil vedno velik problem s soljo in vlago. Vedno bolj se nagibam k starim, preverjenim metodam, o katerih so pisali že Teofilo, Cennini pa Palladio. Ti materiali stojijo še dandanes.
Sodelovali ste pri gradnji ankaranskega pokopališča, osnovni material je cement.
Ta projekt je bil velik izziv, saj gre za odlite stene, ki so prane. Naredil sem barvne vzorce, predlagal material in raziskoval tehniko aplikacije. In nekako smo prišli do tega, kar vidite zdaj. Prvič sem se soočal s cementom, ko sem obnavljal Plečnikove stebre v Plečnikovi hiši. Cement pa sem uporabljal tudi pri več umetniških projektih.
Kriterij, ki bi ga pri kulturnih spomenikih res morali spoštovati, je to, da so se ohranili skozi stoletja.
So se ohranili, vendar je bilo tudi v samo gradnjo vloženega več časa. Če vzamemo za primer neko novejšo gradnjo, je pomembno, da jo čim prej začnemo uporabljati. Temu primerni so tudi sodobnejši materiali – so hitrosušeči in izbira je veliko večja. V preteklosti so imeli omejeno razpoložljivost materialov, vendar so jih premišljeno izrabili. Gradnja je trajala dlje časa. Če pogledamo že samo lesene elemente – posvečalo se jim je bistveno več časa, od tega, v katerem obdobju je drevo posekano, do tega, koliko časa mora odležati, preden se ga uporabi.
Lahko rečem tudi, da je bil včasih ritem ljudi veliko bolj povezan z naravo.
Ko dobite restavratorski projekt, kako se ga lotite? Kaj morate vedeti o njem, preden se ga lotite?
Najprej moraš vedeti, kakšno je dejansko stanje objekta, spomenika, zgradbe. Opraviti moraš sondaže – lahko so arhitekturne ali stratigrafske. Stratigrafijo se uporablja pri določanju slojev v ometu, skozi arhitekturne sonde pa se išče predelave na objektu.
O stanju objekta ne moreš sklepati na podlagi časa, v katerem je bil narejen? Treba ga je raziskati?
To je obvezno, ker ne vemo, kaj se je z njim dogajalo skozi čas. Zaradi dotrajanosti objektov so se skozi čas izvajala različna sanacijska dela, ki posegajo v prvotno podobo. Materiali, ki so bili pri teh posegih uporabljeni, pa velikokrat tudi pospešujejo degradacijo same stavbe.
Lahko vse storite sami ali potrebujete sodelavce?
Nisem sam za vse. Pri meni je zaposlena moja partnerka Tia Avsec, po izobrazbi kiparka. Pri večini projektov pa potrebujem še dodatne sodelavce, posebej če gre za večje, zahtevnejše projekte. Največkrat sodelujem z restavratorkama Evo Drašak in Vito Joksić. Sodelujem pa tudi z drugimi obrtniki, saj so včasih kamniti in leseni deli tako dotrajani, da jih je treba zamenjati. Za menjavo lesenih delov se v večini primerov obrnem na mizarja Denija Bordona.
Kdo na koncu odloči, kaj se bo naredilo?
Ko se lastniki, občina ali država odločijo za prenovo in se naredi opis stanja, se opišejo tudi tehnični pristopi in materiali, ki se bodo uporabili. Zavod za varstvo kulturne dediščine nato organizira posvet in situ, tam se določijo smernice, ki jim je treba slediti.
Kateri je bil vaš prvi restavratorski oziroma konservatorski projekt? Katero besedo kdaj uporabljate?
Konserviranje je ohranjanje dejanskega stanja – tako preprečimo propad spomenika, objekta, kamna, kipa … Ko restavriraš, pa že posegaš v sam objekt. Projekt, ki sem se ga lotil konservatorsko, je bil v Piranu, v Savudrijski ulici – čudovit portal. Uporabljal sem klasične pristope, zelo zamudne procese, a smo na ta način ohranili pristno podobo kamnitega portala. Zelo je lep, na njem je viden zob časa, vendar je zaščiten.
Prvi projekt, ki sem ga delal kot podizvajalec, je bil akvarij v Piranu. Nisem imel sicer velikega vpliva, bil pa sem podizvajalec in sledil določenim načelom. Velik problem je bila sol, ki je v obmorskih mestih večni problem. O tem sem študiral tudi na faksu in se kasneje veliko izobraževal. Zelo rad raziskujem materiale, veziva in vse to danes uporabljam pri svojem delu.
Eden izmed zanimivejših in tudi moj največji projekt je bila Punta v Piranu. Hotel sem privzeti recepturo rimljanskega cementa, ki je na osnovi apna, uporablja pa vulkanski pesek in drobljeno opeko. V rimljanskih časih so na ta način zgradili recimo Panteon, pa temelje za mostove v morju. In to, da vse to še danes stoji, me fascinira.
Tudi mene.
Po 2.000 letih je vse to še vedno tam.
Od vseh teh starih objektov, ki še vedno stojijo, kateri je za vas najbolj fascinanten?
Veliko jih je, njihova zgodovina je fascinantna. Vsak ima nekaj, kar mi vzbudi radovednost. Kako je to narejeno, da še vedno stoji? To je tudi moja strast. Še dopust je tak – poleti sem bil v južni Italiji, domov sem prinesel 300 kilogramov peska, vulkanskega peska, ki ga pri nas ni in je dober za sušenje. Ja, malo moraš biti tudi kuku, pasijon (smeh).
Obsesiven. Tudi konservatorji se ločite med sabo, za ene je to služba, za druge, kot ste očitno vi, vrsta obsesije. V Ljubljani imam pred nosom tržnico in mi je neverjetno, kako so jo lahko golobi uničevali z iztrebki. Ko so prenavljali kolonade, so namestili špice, da golobi ne bi sedeli na stebrih. Ampak golobi se ne dajo motiti – na eni nogi stojijo med špicami in drekajo.
Fascinantna je recimo tudi Punta v Piranu. Če gledamo od nje v notranjost mesta, je tam ozek prehod, v katerem piha burja in dviga morje. Ko se delci morja izsušijo, nastanejo kristali soli. Vidiš, kako sol nažira in ustvarja neverjetne strukture. Neverjetno, kaj ustvarja narava. Če vzamemo kos kalcitnega kamna, ga zažgemo, ko ga pogasimo, smo naredili naravno vezivo po naravnem postopku, brez aditivov – torej apno. To je ustvarila narava sama, brez človekove pomoči. Ti detajli so edinstveni.
Kaj bolj spoštujete – človeka ali naravo?
Njuno simbiozo.
Je težko živeti takemu človeku, kot ste vi? Opažate ogromno stvari, detajlov, ki jih drugi ne vidimo, stvari vas jezijo? Ali sprejemate to kot naravno stanje – tako pač je?
Ja, hraniti jezo je slabo. Rečeš »shit happens«. Vidim pa tudi ogromno lepega, in to me potem hrani.
Je kakšen objekt, ki vas je razveselil? Recimo prenova Žičke kartuzije, ki je dobila kar nekaj nagrad, mnenja pa so deljena.
Nisem bil prisoten tam, tako da ne morem komentirati.
Prav. Če bi vas kdo vprašal, kaj naj gre pogledat – kak dober projekt – kam bi ga napotili?
Vsako mesto ima svoje značilnosti, slabosti, probleme. Iskreno, ne poznam dobro slovenskih projektov, ker sem bolj na italijanski strani. Študiral sem v Italiji, bil v Firencah, hodil po celi Italiji. Recimo, naš zadnji izlet je bil v Vicenzo, šli smo gledat Palladijeva dela. Kako je narejen njegov teater! Pa Palazzo Palladiano! Kaj sem jaz gledal? Omete, podrobno sem opazoval njihovo sestavo in aplikacijo.
V Veroni je fascinanten objekt Castello Vecchio, kjer se spaja novo s starim, delal ga je arhitekt Scarpa. Lep primer tega je pri nas Plečnikova hiša v Trnovem, kjer sem v parku delal stebričke – lep pristop stika starega z novim.
Ko razmišljate o projektih, kakšen je odnos med celoto in detajli?
Detajli delajo celoto. Najprej si moraš postaviti kriterije, kaj hočeš s projektom doseči in kaj bi rad prezentiral. Bom spet uporabil projekt Punte kot primer – odločiti smo se morali, kateri pesek uporabiti. Na začetku je bilo vse zamaltano – kamen, fuge … Najprej smo morali vse to odstraniti, da smo videli, kakšen je kamen, in ga potem spet integrirati.
Rad se ukvarjam z mešanjem različnih malt – kako z različnimi peski in apni pridobiti določen ton, ki je podoben originalu. Moja vizija je bila uporaba rimskega cementa.
Na to gledam kot na gradnjo kamnitih zidov. Vem, da so bili sestavljeni, da so jih zagozdili, da so bili statični, da je bila to celota. Ko smo delali suhe zidove na njivi, je znanje o tem z mano delil nono. Bil sem fasciniran, kako ti zidovi stojijo – dodali smo le malo zemlje kot polnilo. Vidiš, kako so stari ljudje razmišljali, imeli znanje, da so si lahko zgradili okoli hiše suhe zidove in ostalo. In to je držalo sto in več let.
In še zmeraj drži!
Še zmeraj! Potrebno je spoštovati to znanje, ki se gradi skozi generacije. Spoštovati ga, uporabiti in tudi nadgraditi.
Pri katerem projektu ste najbolj uživali?
Uživam v delu. So določene faze projekta, ki so zahtevnejše, težke, mučne – boriš se z vremenom, dobavitelji, ljudmi. Meni je bil projekt, ki sem ga omenil že prej, portal v Savudrijski ulici v Piranu zelo všeč, a je bil zelo naporen. Za čiščenje smo uporabili amonijev bikarbonat, za katerega vemo, kako smrdi, je nevaren, moraš imeti masko, zaščito, si v skafandru, je vroče, je mučno … a ko pogledaš na koncu, kako ta portal zažari … ne vem, ali je lahko lastnik bolj vesel kot jaz.
Kakšna znanja vse potrebujete za svoje delo?
Poznati moraš vsaj osnove marsikaterega področja, pa tudi materiale. Imeti moraš seveda tudi razvite ročne spretnosti. Slediti moraš razvoju na tem področju, knjigam, konferencam, projektom, študijam – preko računalnika in preko izkušenj drugih.
Je razvoj računalništva, UI v pomoč vašemu poklicu?
Ne vem, UI še nisem uporabljal. UI je velik database – če bi postavil prava vprašanja, bi verjetno dobil tudi dobre odgovore. Zdaj, ko ste me spomnili na to, bom UI povprašal, kakšno malto v bližini morja naj uporabljam …
Vaši umetniški projekti?
Ne gre za moja avtorska dela, ampak za sodelovanja, ko nudim pomoč različnim umetnikom.
Kako ste sodelovali? Ste jim samo svetovali pri izbiri materialov ali tudi vplivali na umetniški izraz?
Ponavadi gre bolj za svetovanje in realizacijo njihovih idej. Na umetniški izraz oziroma samo idejo umetnika ne vplivam.
Eden izmed projektov, pri katerem sem sodeloval, je bila gradnja velikega balona po načrtih Luke Murovca. Sam je naredil raziskavo glede materialov, vendar je zaradi velikosti potreboval pomoč pri realizaciji. Gre za ogromen balon, sestavljen iz trakov, ki jih je bilo treba zlepiti med seboj. Ko je bilo vse zlepljeno, smo ga napihnili in gledalec je lahko vstopil vanj. Razstavljen je bil na IZIS 2023.
Precej pa sodelujem z ameriškim umetnikom Bradom Downeyem. Izdelal sem kalup in odlitek kipa Melanie, ki je bil predstavljen na festivalu IZIS 2020. V sklopu tega pa sem sklesal in vgraviral kamniti blok in ga potopil. Tudi s potapljanjem se ukvarjam.
Bradov umetniški projekt, kjer sem uporabil tudi svoje restavratorsko znanje, je bil izveden v Zagrebu, v prostoru HDLU – galeriji, v kateri naj bi bile poslikave znanega umetnika. Treba je bilo narediti sondažo in tako smo našli poslikave. Potem smo morali to utrditi in sneti freske iz ometa. Sedaj me to čaka v ateljeju za restavriranje.
Še en pomembnejši Bradov projekt stoji v Stuttgartu – gre za dve steni, sestavljeni iz keramičnih ploščic (11 × 3 m in 18 × 4 m). Njegova ideja je bila keramika v raku tehniki (karbonizirano ptičje perje na ploščicah). Tako sem se lotil raziskave raku tehnike, gradnje plinske peči. V Velenju smo kupili keramične ploščice – polizdelke, ki smo jih nato žgali v peči. Da se perje v njih vžge, jih moraš pri 900 °C vzeti iz peči in nanje položiti perje. To smo počeli poleti, lahko si predstavljate, kako vroče je bilo. Potem pa je bilo treba še vseh 800 ploščic montirati na steno …
Takšni projekti so to – za nekatere je potrebnih več raziskav, za nekatere manj.
Izdelal pa sem tudi svojo skulpturo leščurja za razstavo »V spomin velikim«. Ta in ostale skulpture so bile potem potopljene v morje.
Vas kaj zanimivega/pomembnega čaka v tem letu?
Na restavratorskem področju imam dva zanimiva objekta – eden je v Piranu in zajema ohranitev dekorativnih elementov na pročelju secesijske palače. V Kopru pa trenutno izvajam restavratorska dela, ki ohranjajo obstoječe arhitekturne členitve iz kamna. Gre za objekt, ki je bil v lasti pomembne koprske družine iz leta 1800.
Hkrati že leto dni raziskujem in izdelujem novo Bradovo delo, ki bo predstavljeno letos v Italiji. Gre za sklenjen proces od drevesa do papirja. Za to je bilo potrebnih veliko raziskav, tudi sama izdelava je bila zelo zahtevna.
