Ljudje majhne postave so pogosto nagnjeni k pomanjkanju samozavesti. V sebi gojijo določeno jezo ter občutek nemoči in manjvrednosti. Nekateri se s silo postavljajo nad druge, komandirajo in se poveličujejo z močjo, nasiljem ali različnimi uspehi, da bi s tem pokazali svojo premoč nad drugimi. Zanimiva je evangeljska zgodba o cestninarju Zaheju, ki je bil nizke rasti in se je na vse načine trudil, da bi se dvignil nad druge. Psiholog Alfred Adler pravi, da se ozdravitev občutkov manjvrednosti lahko zgodi, ko se človek odpre drugim in z njimi deli življenje.
Zaradi pomanjkanja samozavesti se ljudje počutijo blokirane in ne morejo stopiti iz sebe, kakor da bi bili hromi. Nimajo poguma, da bi izrazili svoje mnenje. Ves čas presojajo, kaj si drugi mislijo o njih in kako gledajo nanje. To jih hromi. Ker sebe ne cenijo, ne cenijo niti drugih. Samozavest pa izvira iz soočenja s svojo resnico in iz odnosa, ki s svobodnim darom stopa k drugim ter je odprt za njihove izzive.
Negativni pristop do sebe izvira iz primerjanja z drugimi. Tisti, ki se nenehno primerjajo z drugimi, težko najdejo smisel v sebi, v svoji vrednosti in življenju. Vedno bodo obstajali ljudje, ki so hitrejši, bolj nadarjeni, urejeni, krepki ali iznajdljivi. Takšno primerjanje je še posebej zasidrano v tistih, ki se predajajo virtualnemu svetu in njegovi navidezni resničnosti. Namesto tega bi se morali vprašati, kaj naj naredijo s svojim življenjem, da bi vstali, se zravnali in šli naprej.
Strah je lahko tudi izraz nizke samopodobe. Nekateri se umaknejo iz strahu, da ne bi naredili česa narobe ali da bi bili deležni kritike. Zakopljejo svoje sposobnosti, ker se jim zdi, da ne bodo uspešni. Drugi ne bi smeli biti razlog njihovega strahu in nedejavnosti; ne bi se smeli pustiti vkleniti ali zapreti. Napakam se ni mogoče izogniti. Treba je iti naprej in sprejeti možnosti življenja, ki so vedno povezane s tveganjem. Med negativne oblike samozavesti sodi tudi lažni koncept ponižnosti, ko se ljudje v svoji skromnosti delajo uboge, majhne in sključene. To pomeni zavračanje upravičenega ponosa in veselja nad lastnimi darovi. Sveta knjiga pravi: »Kdor se poniža, bo povišan.« To pomeni, da kdor ima pogum, da se spusti v svojo resničnost – tudi v temo svoje duše –, bo našel osvoboditev in povišanje, sijaj ter svobodo. Za zaključek še drža, ki umaže in zmanjša samozavest ljudi: aroganca. Čeprav se kaže kot napihnjena samozavest, se v njej pogosto skriva prav njeno pomanjkanje. Ljudje, ki se ne znajo sprejeti, se precenijo in se dvignejo nad druge, da bi jih razvrednotili ali prizadeli. To prevzetnost je mogoče ozdraviti s ponižnostjo. Sprejeti morajo svojo zemeljskost in človeškost. Šele ko so sposobni videti umazanijo v sebi, lahko tudi druge vidijo takšne, kakršni so. Latinska beseda za ponižnost je humilitas – biti kot zemlja. Beseda je blizu tudi humorju, kajti sprejemanje sebe zahteva smisel za humor, arogantni in prevzetni pa ga večinoma nimajo. V iskrenem odnosu do sebe lahko sprejmejo ljubeč pogled in nežen dotik ter spoznajo, da so dragoceni in ljubljeni. Odkrijejo svojo vrednost in začnejo verjeti vanjo.
