Plamenci se prehranjujejo tako, da s kljunom premešajo sediment na dnu plitvih lagun. Ta proces, ki ga znanstveniki imenujejo bioturbacija, povečuje motnost vode in spreminja strukturo dna. Posledično se lahko zmanjša razpoložljivost bentoških organizmov – drobnih živali v sedimentu –, ki so ključni vir hrane za številne druge ptice.
Med najbolj prizadetimi bi lahko bili vrsti, ki sta močno vezani na solinske plitvine: polojnik in sabljarka. Obe za uspešno prehranjevanje potrebujeta plitva območja z lahko dostopno hrano.
Ptice se izogibajo spremenjenim bazenom
Terenska opažanja že kažejo prve spremembe v vedenju ptic, sporočajo iz Krajinskega parka. Selivke, kot sta polojnik in sabljarka, se po vrnitvi v soline pogosto izogibajo bazenom, kjer je prišlo do večjih sprememb habitata, in se zadržujejo na omejenih območjih z ustreznejšimi razmerami.
Takšno zgoščanje ptic na manjšem prostoru lahko vodi v večjo konkurenco za hrano, večjo izpostavljenost plenilcem ter večjo občutljivost na motnje, opozarjajo. Opazovalci narave hkrati poročajo, da je teh ptic letos ponekod občutno manj kot v preteklih letih.
Pritisk plenilcev še povečuje tveganje
Razmere dodatno zapleta povečan plenilski pritisk. V solinah se namreč pojavlja več različnih plenilcev, ki lahko vplivajo na uspešnost gnezdenja. Zlati šakal in rdeča lisica plenita jajca in mladiče, medtem ko siva vrana in sraka izkoriščata motnje v kolonijah. Na odrasle ptice lahko vplivata tudi velika uharica in kragulj.
Takšna kombinacija ustvarja t. i. »krajino strahu« – okolje, kjer ptice ne izgubljajo le zaradi neposrednega plenjenja, temveč tudi zaradi stalne prisotnosti nevarnosti, ki vpliva na njihovo vedenje in energijsko porabo.
Nekatere vrste lahko gnezdenje opustijo
V takšnih razmerah se lahko sproži tudi prilagoditveni odziv. Če so gnezditveni poskusi večkrat neuspešni, lahko nekatere vrste – na primer navadna čigra – gnezdenje opustijo ali zapustijo območje.
Strokovnjaki poudarjajo, da takšen odziv ni znak “apatije”, temveč ekološka strategija: kadar okolje postane preveč tvegano za uspešno razmnoževanje, ptice energijo raje usmerijo drugam.
Plamenci niso edina sprememba
Plamenci pri tem niso edini dejavnik sprememb. Njihova vloga tako imenovanih »ekosistemskih inženirjev« postane pomembna predvsem v kombinaciji z drugimi pritiski – od sprememb v habitatih in zmanjšanja prehranske baze do povečane prisotnosti plenilcev.
Kombinacija teh dejavnikov lahko deluje kot kumulativni stresni sistem, ki vodi v zmanjšanje števila gnezdečih parov ali nizko gnezditveno uspešnost. Takšni procesi so po mnenju strokovnjakov lahko zgodnji pokazatelj širših sprememb v ekosistemu.
Letošnja sezona bo pomemben test
Letošnja gnezditvena sezona v Krajinskem parku Sečoveljske soline bo zato ključna za spremljanje teh procesov. Sistematično zbiranje podatkov bo pokazalo, ali povečana prisotnost plamencev v zimskem obdobju res vpliva na vrste, kot sta polojnik in sabljarka, ter ali se opažene spremembe v prehranjevališčih odražajo tudi v dejanski gnezditveni uspešnosti.
Podobne procese znanstvena literatura že opisuje kot posledico sprememb v bentosu, motenj v habitatih ter tako imenovanih »carry-over« učinkov, pri katerih razmere v enem obdobju – na primer v prezimovališčih – vplivajo na reproduktivni uspeh v naslednji sezoni, navajajo v Krajinskem parku.
Za ohranjanje kolonijskih ptic v solinskih habitatih bo zato ključno razumevanje vseh teh medsebojno povezanih vplivov.
Plamenci ponovno obiskali slovensko Istro, tokrat v še večjem številu (VIDEO)
