Duševno zdravje še vedno spremlja stigma
Ko nas zaboli zob, pokličemo zobozdravnika. Ko nas zategne v križu, iščemo fizioterapijo. Ko opazimo prvo gubo, kupimo dražjo kremo. Ko želimo boljše telo, se vpišemo na fitnes, kupimo prehranska dopolnila, športne ure in aplikacije za spremljanje korakov.
Za svoje telo smo pripravljeni narediti skoraj vse.
O stresu še govorimo. O tesnobi precej težje
Ko pa začne boleti tam, kjer ni mavca, tablet ali hitrih rešitev — v odnosih, v obliki tesnobe, praznine, izgorelosti, notranjega nemira — se pogosto zgodi nekaj drugega: molk.
Še vedno živimo v družbi, kjer marsikdo raje prizna težave s hrbtenico kot pa težave s samim seboj. Raje rečemo, da smo utrujeni, kot da smo izgoreli. Raje govorimo o stresu kot o tesnobi. Raje o nespečnosti kot o strahu.
In predvsem: raje trpimo tiho, kot da bi poiskali pomoč.
Besedi »duševno zdravje« in »mentalno zdravje« sta danes povsod. Google ju vsakodnevno polni z vprašanji. Ljudi zanimajo odnosi, panični napadi, depresija, narcizem, travme, izgorelost in tesnoba.
Prav teme odnosov, notranjih stisk in duševnega zdravja so v zadnjih letih postale tudi ena najbolj branih vsebin na spletu, saj ljudje vse pogosteje iščejo prostor, kjer lahko o teh občutkih berejo brez obsojanja.
Več podobnih zapisov najdete tudi na strani Prostor, kjer lahko odložiš, kar nosiš – brez sodbe.
Psihoterapija je še vedno nekaj, kar skrivamo
Toda zanimivo je nekaj drugega: o duševnem zdravju radi beremo. Težje pa priznamo, da se ti članki mogoče dotikajo tudi nas. Še vedno obstaja tisti stari stavek: »Saj nisem nor, da bi rabil terapevta.«
Kot da je pomoč namenjena samo ljudem »na robu«. Kot da mora človek najprej razpasti, preden dobi dovoljenje, da začne skrbeti zase. V resnici pa duševno zdravje ni vprašanje norosti. Je vprašanje kakovosti življenja.
Gre za to, kako živimo sami s seboj. Kako prenašamo stres. Kako postavljamo meje. Kako se odzivamo v odnosih. Zakaj vedno znova končamo v podobnih zgodbah. Zakaj nas nekatere besede sesujejo, druge pa sploh ne dosežejo. Zakaj se ponoči ne moremo umiriti, čeprav je navzven videti, da je vse v redu.
Navzven normalni, znotraj pa v razsulu
Veliko ljudi danes deluje »normalno«. Hodijo v službo, skrbijo za družino, plačujejo račune, objavljajo nasmejane fotografije in funkcionirajo. Toda znotraj sebe živijo v stalni napetosti, občutku manjvrednosti, osamljenosti ali notranjem kaosu, ki ga ne zna nihče zares poimenovati.
In morda je prav to največji paradoks sodobnega časa:
nikoli še nismo toliko govorili o duševnem zdravju, hkrati pa se toliko ljudi še nikoli ni počutilo tako samih v sebi.
Morda zato, ker smo se naučili skrbeti za podobo. Ne pa tudi za svojo notranjost. Telo nam hitro pokaže, da je na robu zloma. Duševnost pogosto molči zelo dolgo.
Zato pomoč ni znak šibkosti. Morda je eden redkih trenutkov resnične odgovornosti do samega sebe. In ne, človek ne potrebuje diagnoze, da bi smel govoriti o sebi. Ne potrebuje popolnega zloma, da bi poiskal podporo. Včasih je dovolj že to, da je preprosto preveč vsega.
