Priznam. Po koncertu se mi ni dalo pisati reportaže. Ne zato, ker ne bi bilo o čem pisati. Ravno nasprotno. Ker je bilo vsega preveč. Veliko kilometrov, ki so jih ljudje prevozili za nekaj ur glasbe. Veliko nasmehov tistih, ki se sicer vidijo le enkrat ali dvakrat na leto. Veliko objemov. Veliko stavkov v slogu: “O, tudi ti si spet tukaj?” In veliko tistega občutka, da si del nečesa, česar pravzaprav ne znaš dobro razložiti.

Od vsepovsod v Izolo

Manj kot leto dni po zadnjem izolskem nastopu so se Jelusick vrnili na Obalo. In z njimi tudi njihova družina. Iz Srbije. Iz Zagreba. S Krka. Iz Buzeta. Iz Postojne, ki je bila ponovno nadpovprečno zastopana. Iz Izole in drugih obalnih občin, kjer so bili v prvih vrstah skoraj isti obrazi kot lani. Dva obiskovalca sta prišla iz Verone. Za menoj sem slišala par, ki je govoril francosko. Iz sosednje Italije je neutrudni Massimo Barzelatto organiziral celo prevoz in v Izolo pripeljal približno deset fenov, nekaj Tržačanov pa se je na pot odpravilo kar samostojno.

Če bi to opazoval nekdo od zunaj, bi se verjetno vprašal, kaj je narobe s temi ljudmi. Mi pa vemo. Nič. Preprosto smo postali Jelusick family. In ravno to je morda najbolj neverjetno pri tej zgodbi. Ne govorimo o bendu, ki bi ga vsak dan vrteli po radijskih postajah. Ne o skupini, ki bi polnila stadione. Še. Govorimo o štirih glasbenikih, zaradi katerih ljudje sedejo v avto in prevozijo več sto kilometrov samo zato, da bi za nekaj ur spet stali skupaj pod odrom.

Dino Jelusick: Vem, kakšen je album, zato me odzivi ne skrbijo

Dobri. Kot vedno. Pa vendar ne.

In potem se zgodi še nekaj. Fantje te ponovno presenetijo. Po vseh koncertih bi človek mislil, da približno ve, kaj lahko pričakuje. Da ga ne morejo več sezuti. Da si bo rekel: “Dobri so. Kot vedno.” Pa ni bilo tako. Po koncertu smo si bili skoraj enotni: Jelusick so svoj nastop dvignili še za nekaj razredov. In tega res nismo pričakovali.

Še dobro, da se morajo vmes kdaj uskladiti med sabo. Še dobro, da kaj celo za trenutek zataji. Še dobro, da Dino pove kakšno šalo. Da lahko vdihnemo. Da zajamemo dovolj zraka za naslednjo energijsko bombico, ki jo servirajo od prve do zadnje minute. Tudi med baladami. In preverimo, ali nam srce sploh še bije v normalnem ritmu.

Od Jaws of Life do Fly High Again

Jelusick so večer odprli enako kot jeseni v zagrebškem Boogalooju – z udarno »Jaws of Life«, prvo skladbo z aktualnega albuma Apolitical Ecstasy. Nadaljevali so s »Power to the People«, nato pa skoraj brez opozorila postregli s svojim značilnim pingpongom med Dinom in kitaristom Kellerjem, ki ga je tokrat nadgradil še bolgarski bobnar Nick Nikolaev. Oba sta Dinove vokalne naloge odigrala tako mojstrsko, da sta požela tako navdušenje kot smeh občinstva. Smeh pa se je hitro polegel, ko je bilo treba prevzeti resnejšo nalogo – pomagati pri petju »Healerja«. Izolsko občinstvo je še enkrat dokazalo, da besedila pozna skoraj tako dobro kot bend sam. Sledila je že dobro znana »Died«, nato pa nekaj, česar nismo pričakovali: balada »Fool in Rain«, ki so jo po zagrebški predstavitvi albuma odigrali šele drugič. Kot je povedal Dino, je niso uvrstili niti na nastop na legendarnem Sweden Rock Festivalu, od koder so se vrnili le dan prej. No, Izola je dobila precej več kot švedski kolegi.

Čustveno noto je nadaljevala »Seasons«, ki jo je Dino posvetil vsem, ki trpijo v ljubezni. Za tiste trenutke, ko ti življenjsko pot – po naključju ali pa tudi ne – prekriža kakšen nepridiprav, pa sta poskrbeli »Hangman« in »How Many Times«, s katerima so znova stresli oder izolskega Arrigonija.

Motorist za bobni

Posebno poglavje večera je bil bolgarski bobnar Nick Nikolaev, ki trenutno nadomešča Maria Lepoglavca. Če je kdo mislil, da bo njegova naloga zgolj “držati ritem”, je po nekaj minutah ostal odprtih ust. Njegov solo je bil vse prej kot običajen prikaz tehnične dovršenosti. Bil je predstava. Mešanica virtuoznosti, akrobacij s palčkami, pozivov občinstvu, da sodeluje z vzkliki, in trenutkov, ko se je pred našimi očmi prelevil v motorista, ki z divjo hitrostjo drvi po cesti.

Po bobnarskem solu so sledile »Reign of Vultures«, »Groove Central« in nato ena najbolj čarobnih točk večera, »The Great Divide«, pri kateri je skupinsko petje pod odrom ustvarilo občutek, da se je čas za nekaj minut ustavil. Ker se je fantom zazdelo, da zadnji del občinstva nekoliko popušča, so do konca pritisnili na plin. »Acid Rain«, »Chaos Master«, »Animal Inside« in tradicionalna »Fly High Again« so nas dokončno odpihnile. Ko smo že mislili, da je vsega konec, pa jih je glasno skandiranje priklicalo nazaj na oder. Za dodatek so odigrali še »What I Want«. In ko so luči dokončno ugasnile, nismo vedeli, ali se odpraviti domov ali … ostati.

Veliko nas je ostalo. In fantje tudi.

Stopili so med obiskovalce. Fotografiranje. Podpisovanje. Pogovori. Neskončna vprašanja. In tisti kratki trenutki, zaradi katerih oboževalci ostajajo oboževalci.

Le nekaj dni po izolskem koncertu so Jelusick razveselili še z novico, da bodo avgusta nastopili kot predskupina legendarnim Judas Priest v puljski Areni, nato pa še v Bolgariji. Zasluženo. Mi pa bomo verjetno spet sedli v avtomobile. Iz Srbije. Iz Zagreba. Iz Trsta. Iz Postojne. Morda spet iz Verone. In nekdo bo za našim hrbtom morda govoril francosko.

Potem se bomo ozrli drug k drugemu, se nasmehnili in rekli: “O, tudi ti si spet tukaj?” Ker na koncerte skupine Jelusick ne hodiš več samo zaradi glasbe, ampak prideš pogledat še, kako je z družino.