»Mami, dolgčas mi je.« Stavek, ki ga marsikateri starš danes skoraj ne sliši več. Ne zato, ker otrokom ne bi bilo dolgčas. Temveč zato, ker smo poskrbeli, da jim do dolgčasa sploh ne uspe priti.
Šola. Trening. Glasbena šola. Jezikovni tečaj. Ples. Dodatne dejavnosti. Rojstni dnevi. Izleti. Telefon. Tablica. Televizija. Današnji otrok pogosto živi po urniku, ki bi marsikaterega odraslega pustil brez energije že sredi tedna. V želji, da bi jim ponudili čim več priložnosti, smo jim morda nehote vzeli nekaj zelo pomembnega – prazen prostor. Prostor, v katerem se ne dogaja nič.
In prav tam se začnejo dogajati najpomembnejše stvari.
Dolgčas ni težava
Večina odraslih na otrokov dolgčas reagira skoraj refleksno.
»Pojdi risat.«
»Pojdi ven.«
»Vzemi knjigo.«
»Poglej risanko.«
Kot da je dolgčas nekaj, kar moramo čim prej odpraviti. Toda dolgčas ni problem. Je stanje. In vsako stanje nosi neko sporočilo. Ko otroku postane dolgčas, se prvič sreča sam s sabo. Brez zunanjih dražljajev. Brez navodil. Brez organizirane aktivnosti. Takrat začne iskati. Najprej nekaj časa tava. Se pritožuje. Jamra. Potem pa pogosto pride ideja.
Zgradi utrdbo. Nariše strip. Izmisli si igro. Pokliče prijatelja. Ali pa preprosto opazuje svet okoli sebe. Ravno v tem procesu se razvijajo ustvarjalnost, samostojnost in sposobnost notranje motivacije.
Otrok ne potrebuje animatorja
V zadnjih letih se je skoraj neopazno zgodila sprememba. Mnogi starši so dobili občutek, da morajo biti otrokom ves čas na voljo. Da jih moramo zabavati. Spodbujati. Usmerjati. Organizirati. Če je otrok pet minut brez aktivnosti, se hitro pojavi občutek, da bi morali nekaj storiti. Toda otrok ne potrebuje animatorja. Potrebuje starša.
In del starševske naloge je tudi to, da starš prenese njegovo nelagodje. Tudi takrat, ko reče: »Ne vem, kaj naj počnem.« Pravzaprav je to trenutek, ko se lahko začne učiti nekaj zelo pomembnega. Da lahko rešitev poišče sam.
Nataša Fajon je TA praktikantka in ustanoviteljica zavoda Eyestalk – psihoterapevtsko usmerjeno svetovanje. Pri svojem delu se pogosto srečuje z vprašanji starševstva, čustvenega razvoja otrok in kakovosti odnosov. Več zapisov objavlja na blogu Eyestalk.
Dolgčas gradi psihološko odpornost
V svetu, kjer je skoraj vse dostopno takoj, postaja sposobnost prenašanja neprijetnih občutkov vedno pomembnejša. Čakanje. Frustracija. Razočaranje. Praznina. Dolgčas. Vse to so izkušnje, ki otroku pomagajo graditi notranjo trdnost. Če vsak občutek nelagodja takoj zapolnimo z novo aktivnostjo ali zaslonom, otrok ne dobi priložnosti, da bi se naučil biti sam s svojimi občutki.
In ravno to postaja ena največjih razvojnih nalog sodobnega časa. Ne naučiti otroka, kako biti ves čas zaposlen. Ampak kako biti tudi takrat, ko se ne dogaja nič.
Morda problem ni v otrocih
Ko poslušam starše, pogosto slišim, kako težko jim je gledati otroka, ki mu je dolgčas. Včasih se zdi, da je nelagodje večje pri odraslih kot pri otrocih. Morda zato, ker smo tudi sami pozabili, kako izgleda trenutek brez telefona, brez obveznosti in brez stalnih dražljajev.
Tudi odrasli težko čakamo. Težko sedimo v tišini. Težko samo smo.
Otroci pa se največ naučijo ravno iz tega, kar vidijo. Če ne znamo počivati mi, bodo težko počivali oni. Če ne prenesemo praznega prostora mi, ga bodo težko prenesli oni.
Včasih je največ, kar lahko damo otroku, prav nič
Morda otrok ne potrebuje še ene dejavnosti. Še enega treninga. Še ene organizirane ure. Morda potrebuje popoldne, v katerem se ne zgodi nič posebnega. Čas, ko lahko sanjari. Razmišlja. Lenari. Se dolgočasi. In iz dolgčasa ustvari nekaj svojega.
Največ pomembnih sprememb se ne zgodi v trenutkih akcije, temveč v trenutkih mirovanja. Takrat, ko človek prvič sliši svoje misli. Svoje želje. Sebe.
Enako velja za otroke. Dolgčas ni izgubljen čas. Včasih je prav dolgčas prostor, v katerem raste domišljija, samostojnost in občutek, da zmorem nekaj ustvariti tudi brez tega, da mi nekdo pove, kaj naj počnem.
Zato naslednjič, ko boste slišali: »Dolgčas mi je,« ne iščite rešitev. Morda je dovolj, da odgovorite: »Verjamem. In kaj boš naredil?«
