Otrok, ki ne zna čakati
Frustracije pri otrocih so nekaj, kar želi večina staršev čim prej odpraviti. Ko otrok joka, je razočaran, mu je dolgčas ali ga nekaj razjezi, ga želimo potolažiti, zamotiti ali težavo rešiti namesto njega. Toda ali mu s tem res pomagamo?
Toda prav tu se po mnenju številnih strokovnjakov skriva ena največjih pasti sodobnega starševstva.
V zadnjih desetletjih so otroci deležni več pozornosti kot kadarkoli prej. Starši se trudijo razumeti njihove potrebe, jim omogočiti čim več dejavnosti in jih zaščititi pred bolečino. Namen je dober: otrokom želimo dati tisto, česar morda sami nismo imeli.
Neprijetna čustva niso napaka
A življenje ne sestavljajo samo prijetni občutki.
Na enem od strokovnih predavanj je psihiater in psihoterapevt dr. Zoran Milivojević opozoril, da neprijetna čustva niso napaka, temveč pomemben del odraščanja. Žalost, jeza, frustracija, razočaranje in celo dolgčas otroku pomagajo razvijati sposobnosti, ki jih bo potreboval vse življenje.
Otrok, ki se nauči počakati na kosilo, razvija potrpežljivost. Tisti, ki prenese poraz pri družabni igri, se uči soočanja z neuspehom. Otrok, ki mu je dolgčas, pogosto odkrije ustvarjalnost. Tisti, ki doživi razočaranje, pa se sreča z realnostjo, ki ni vedno po njegovih pričakovanjih.
Nataša Fajon je ustanoviteljica zavoda Eyestalk – psihoterapevtsko usmerjeno svetovanje, kjer se med drugim posveča tudi temam starševstva, čustvene odpornosti in odnosov. Več vsebin najdete na blogu Eyestalk.
Starš težko prenaša otrokovo stisko
Veliko težje kot otrokovo stisko pa je pogosto prenesti lastno neprijetnost ob njej.
Starši težko poslušajo jok. Težko gledajo razočaranje. Težko zdržijo otrokovo jezo. Zato včasih ne rešujejo otrokove stiske zaradi otroka, ampak zato, da bi se sami čim prej spet počutili bolje.
Toda če otroku vsakič odvzamemo neprijeten občutek, mu nehote odvzamemo tudi priložnost za učenje.
Priprava na svet odraslih
Svet odraslih namreč ne bo vedno ustregel našim željam. Partner ne bo vedno razumel. Prijatelji ne bodo vedno na voljo. Šef ne bo vedno prijazen. Ne bomo vedno uspešni.
In prav zato otroci ne potrebujejo otroštva brez frustracij.
Potrebujejo odrasle, ki jim bodo ob neprijetnih čustvih stali ob strani in jim sporočali:
“Vidim, da ti je težko.”
“Razumem, da si razočaran.”
“Tukaj sem.”
“In verjamem, da boš zmogel.”
Kot poudarja dr. Milivojević, cilj vzgoje ni otrok, ki nikoli ne občuti neprijetnih čustev, temveč odrasel človek, ki zna živeti.
Morda največje darilo, ki ga lahko damo otrokom, ni življenje brez bolečine, temveč zaupanje, da jo bodo zmogli prenesti.
