Od tega dne so se naše poti razšle na različne konce in kraje: v vrtce, na višje šole, na banko, v Perlo, na pošto, lokale… vsako je čakala njena usoda, vsaka se je našla v tem, kamor jo je odneslo srce…
A po 40-ih letih smo se zopet objele, pred našo šolo, ki je sedaj (zopet) Gimnazija. V oranžnih oblačilih, z drugačno frizuro in morda kako gubico več, a v srcu še vedno take, kot takrat. Z geslom: »Še vedno smo 4.a!«
Poklonile smo se spominu naše »mame«- razredničarke Jelke Justin in v spomin priklicale naše profesorje, se nasmejale ob pripovedih o prvih poljubih v Dijaškem domu, se sprehodile po mestu, ulicah in trgih. Obudile smo stare spomine na vse tiste kotičke, kjer smo »prešpricale« ure matematike in angleščine, o »paštakremah« in mareličnem soku s smetano slaščičarne Dehar in Zelenec (ki je več ni)… V »Foresteria baru« so nas postregli s prijetno ohlajeno penino, ki nas je malce ohladila v tem vročem predprazničnem dnevu, prilegla se je senčka njihovega skritega vrta.
Pa smo nadaljevale sprehod po mestu in obnavljale utrinke naših srednješolskih dni: o praksi v starem vrtcu Čebelica v Kidričevi, (ki ga več ni), o skrivanju pred sosedo med »špricanjem« v baru Sidro (ki ga več ni), poskušale smo se spomniti osvojena znanja, ki nam jih je o umetnosti in arhitekturi podajal profesor Jože Pohlen (ki ga tudi več ni), posladkale smo se z nagrajenim sladoledom v Kapitaniji, ter se po Semedelski cesti proti večeru ustavile v »33«-ki v Žusterni.
To je bila zadnja »postaja«, zadnji žig na kartonček in zbranih vseh 10 žigov je prineslo nagrado. Ja, vsaka je dobila filmček s fotografijami naših 4 let šolanja, maturantskega izleta in prejšnjih srečanj. Neprecenljiv zaklad, ki je orosil marsikatero oko.
Pridružile so se nam še sošolke, ki so imele službene obveznosti zaključka šolskega leta v službi (vrtcu in šoli). Kakšno veselje je bilo to, se ne da opisati. Energija, iskrice v očeh, smeh, klepet in obisk »None Marije«, ki je »pu domaće« povedala nekaj težav, ki jih v starih letih prinese življenje.
To je zaznamovalo večer, ki se je prelevil v jutro. Prijazno osebje lokala je potrpežljivo prenašalo vse naše muhe in želje in srečanje 40. obletnice mature je bilo popolno!
Vročina poletnega večera je malce popustila, nočni sprehod nazaj v mesto je bil pravi užitek, »mala malca« za take mladenke, polne energije in volje. Kar težko se je bilo posloviti, vendar smo si na koprski tržnici dale obljubo: naslednje leto, na isti dan, se zopet dobimo. Takrat na Bistriškem…
Pa, da vidimo!
Tekst in foto: Doris Bordon
