Kje se ladja Aura nahaja
Razbitino so poleti leta 2004 zahodno od Debelega rtiča med sistematičnimi potopi odkrili člani Sekcije za znanstveno raziskovanje kluba Potapljači Luke Koper Jože Žumer in Alfred Zajič. Območje sta poimenovala Aura, ime pa se je v stroki ohranilo tudi po njuni smrti. Leta 2008 je bilo najdišče vpisano v register nepremične kulturne dediščine. Kljub temu je razbitina ostala na morskem dnu, kjer je še danes izpostavljena različnim vplivom.
Ladja iz 1. stoletja
Kot je v pogovoru za RTV Slovenija pojasnil arheolog dr. Andrej Gaspari z Oddelka za arheologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, je bila Aura verjetno dolga okoli 15 do 16 metrov. Analize lesa so pokazale, da je bila oplata izdelana iz smreke, kar je zanimiv podatek tudi pri ugotavljanju izvora plovila.
Razbitina je bila datirana v 1. stoletje našega štetja, v zgodnje cesarsko obdobje. O njeni natančni funkciji za zdaj ni mogoče govoriti z gotovostjo, vendar arheologi zaradi njene velikosti in odsotnosti značilnega tovora domnevajo, da bi lahko šlo za ribiško oziroma regionalno trgovsko plovilo.
Ladja se je plitvo ugreznila v morsko dno na globini približno 22 metrov. Sčasoma so njene ostanke prekrili sedimenti in različni morski organizmi, med njimi koraligene alge, mahovnjaki, korale in cevasti mnogoščetinci.
Na ladji morda niso bile le nevihte
Zakaj je Aura potonila, še ni povsem jasno. Analiza doslej dokumentiranih lesenih ostankov pa prinaša zanimive namige.
Kot navaja RTV Slovenija v pogovoru z Andrejem Gasparijem, izrazita zoglenelost nekaterih lesenih elementov in zlomi, nastali pred požarom oziroma med njim, kažejo na možnost, da je brodolomu sledil požar. Ta bi lahko nastal zaradi nesreče, odprtega ognja ali vnetljivega tovora, strokovnjaki pa ne izključujejo niti možnosti vojaškega napada.
Prav zato bo za razumevanje okoliščin potopa potrebno še precej več raziskav.
Slovenska Istra je bila že v antiki povezana z morjem
Najdba Aure je pomembna tudi zato, ker kaže, kako dejaven je bil prostor današnje slovenske Istre že pred skoraj 2000 leti.
V širšem območju so bili v rimskem obdobju pristanišča, vile, proizvodni obrati, ribogojnice in manjše naselbine. Med pomembnejšimi arheološkimi najdišči je Simonov zaliv pri Izoli, kjer je že konec 1. stoletja pred našim štetjem oziroma na začetku 1. stoletja nastala velika obalna vila s pristaniščem.
Po mnenju strokovnjakov je bila približno 15-metrska Aura zato povsem primerna za regionalni pomorski promet med pristanišči, vilami in drugimi gospodarskimi kompleksi severnega Jadrana.
Največja nevarnost prihaja z morske površine
Čeprav je Aura preživela skoraj 2000 let, je danes ena največjih groženj precej bolj sodobna – sidranje velikih ladij.
Na območju najdišča so raziskovalci opazili sledove sidranja. Sidra velikih ladij lahko v morskem dnu ustvarijo brazde, globoke tudi do dva metra in široke več metrov. Za lesene ostanke, ki so preživeli stoletja, bi lahko en sam tak poseg pomenil nepopravljivo škodo.
Kot opozarja stroka, zato vprašanje ni več toliko, ali je razbitina ogrožena, ampak predvsem, kako hitro in na kakšen način jo je mogoče zaščititi.
Kaj bo z Auro?
Raziskovalci so se na območje Aure po daljšem premoru vrnili leta 2023 in ponovno leta 2024. Takrat so v okviru raziskav morskega dna odvzeli tudi vzorce lesa, s katerimi so dokončno potrdili rimsko starost razbitine.
Po mnenju Andreja Gasparija bi bilo najbolje, če bi bilo mogoče razbitino ohraniti na mestu, torej in situ, ter ustrezno prilagoditi posege v morskem prostoru, ki bi lahko vplivali nanjo. Za to bodo potrebne nadaljnje arheološke in naravoslovne raziskave, konservatorska podpora ter dolgoročni monitoring.
Če zaščita na mestu ne bo mogoča, bi bilo treba pripraviti načrt za sistematično raziskavo in morebiten dvig ostankov.
