Ko se po skoraj 22 letih občasno vrača v domačo Izolo, Agato Tomšič še vedno gane pogled na Tržaški zaliv: »Ko zagledam tisto moje, naše morje.« Z njim se je kot otrok pogovarjala, kadar je bila osamljena, kadar je imela skrivnost ali težavo, ki je ni znala povedati nikomur drugemu. Danes je Izola zanjo predvsem prostor spomina. Pri devetnajstih je odšla na študij uprizoritvenih umetnosti Univerze v Bologni in od takrat živi med mesti, ljudmi, gledališči in državami. Zdaj se vrača bliže domu. Ne v Izolo, pač pa v Čedad, na drugo stran meje, ki ji je bila domača že od otroštva.
Agata je rojena leta 1986 v Izoli in 1. oktobra bo prevzela umetniško vodenje Mittelfesta za obdobje 2027–2029. Med 43 italijanskimi in mednarodnimi kandidati je bila izbrana za naslednico Giacoma Pedinija in bo prva ženska na tem mestu po 35 edicijah festivala. Zgodovinski festival, ki je nastal kot most med vzhodom in zahodom, želi nova umetniška direktorica še naprej ohranjati kot privilegirano stičišče umetnosti sodobnih uprizoritvenih jezikov. Agata Tomšič je igralka, režiserka, dramaturginja, vodja projektov in gledališka teoretičarka. Posebej je znana po svojem delu v Emiliji – Romanji.
IZOLA, MAJHNO MESTO, VELIK SVET
Odraščala je v Izoli, blizu italijanske in hrvaške meje, od rojstva poslušala tri jezike in govorila dva. Njena stara starša sta bila učitelja, dedek tudi direktor, in ko je bila izbrana za direktorico Mittelfesta, je pogosto pomislila prav nanj. Starša sta velika ljubitelja kulture in glasbe, oče je posebej zavzeto sledil poeziji in vizualni umetnosti. A njena družinska zgodba ni le zgodba o slovenski in italijanski pripadnosti. V njenem rodovniku bi našli hrvaške, češke, beneške, ciganske in morda celo judovske prednike:
»Zgoščeno zgodovino zadnjih treh stoletij tistega, čemur pravimo Srednja Evropa.« Zato je nikoli ni posebej zanimalo vprašanje, ali je Slovenka ali Italijanka: »Nikoli se nisem počutila zgolj kot ena od njiju, niti zgolj kot ti dve identiteti.« Čeprav je zaradi pripadnosti že doživela tudi diskriminacijo – zaradi italijanske melodije svoje slovenščine ali zaradi svojih »slovanskih ličnic in oči« – je prav ta vmesnost postala ena njenih največjih življenjskih izkušenj.
Kot otrok se je učila klavirja, plesala je, rada je risala, slikala, brala in pisala. Hkrati je bila najboljša v razredu pri matematiki. Pri štirinajstih še ni vedela, kaj bo postala, zato je izbrala italijansko gimnazijo v Kopru. Želela si je ohraniti možnost študija v Sloveniji ali Italiji. Pri devetnajstih je odšla v Bologno. Pri 23 letih se je odločila, da bo svoje življenje v celoti posvetila gledališču.
DOM JE TAM, KJER SE LAHKO ZA TRENUTEK USTAVIŠ
»Nimam doma. Ali bolje: nikjer se nikoli ne počutim popolnoma doma,« odgovori na vprašanje, kje se počuti doma. Njeno stalno prebivališče je trenutno v Ravenni, v majhnem stanovanju v zgodovinskem središču, kjer so njene knjige in kamor se lahko umakne in počiva. A tudi Ravenna je predvsem praktično sidro. Odkar je pri devetnajstih zapustila Izolo, je njeno življenje nenehno premikanje. Nima partnerja, otrok ali drugih obveznosti, ki bi jo zadrževale na enem mestu. To pomeni veliko svobode, hkrati pa včasih tudi osamljenost, ki je nenavadna za nekoga, ki je skoraj ves čas med ljudmi:
»V tistih redkih trenutkih, ko sem sama s sabo in imam čas razmišljati,« pravi, občuti osamljenost. A je ne zavrača, privaja se ji, uči se je. Morda je zato Čedad zanjo več kot nova služba. Pozna ga že več kot desetletje. Preden se poleti odpravi v Izolo, se rada za nekaj dni ustavi na Mittelfestu: »Zaradi vonjev, jezikov, okusov in ljudi, ki pripadajo istemu obmejnemu prostoru kot jaz. Letos sem pred prevzemom funkcije tam preživela dva tedna, spoznavala tehnično in organizacijsko ekipo, si ogledala prizorišča, govorila z občinstvom. Vesela sem, da lahko spremembo uresničim v prostoru in na meji, kjer sem se vedno počutila doma.«
AVANTGARDNO GLEDALIŠČE ZA VSE
V skoraj dvajsetih letih gledališkega dela v Italiji in tujini je delovala na različnih poljih umetnosti. Soustanovila je skupino ErosAntEros in je soumetniška direktorica festivala POLIS v Ravenni. Njeno delo je pretežno povezano z avantgardnim gledališčem, z različnimi umetniškimi jeziki in z vprašanjem, kako umetnost približati ljudem. Tudi menedžerka je postala naključno: »Neodvisna skupina ni imela denarja za vse strokovne profile, zato smo morali umetniki postati tudi organizatorji, producenti in menedžerji sami sebi. Potem mi je pa to delo postalo všeč: razpisi, vedno večji projekti, mednarodne mreže, novi odnosi. Sem človek, ki ima rad adrenalin,« pravi.
Zdaj bo svojo energijo usmerjala v festival, ki ga želi razvijati skupaj s prostorom, v katerega prihaja. Veliko bo sodelovanja z lokalnimi prebivalci, umetniki in podjetniki, pa tudi vključevanja občinstva v umetniške in organizacijske procese. Njena programska formula je preprosta in hkrati zahtevna: »avantgardno gledališče za vse«. Mittelfesta ne bo zaprla v svet umetnosti; želi si prostor srečevanja zahtevnih umetniških izrazov in občinstva, povezanost tradicije in inovacije, popularnega in eksperimentalnega. Pri tem ji je blizu tudi multidisciplinarnost festivala.
Njeno umetniško izobraževanje se je začelo z glasbo, glasbeno komponiranje pa jo še danes spremlja pri razmišljanju o gledališču. Prav tako želi več prostora nameniti ženskam v umetnosti. Ne zaradi kvot, ampak zato, ker je v letih dela srečala številne izjemne umetnice, ki jih želi predstaviti občinstvu. Dejstvo, da je sama prva ženska na čelu Mittelfesta, je zanjo pomembno, vendar noče, da bi njeno imenovanje razumeli kot simbolno gesto.
Na položaj je prišla zaradi znanja in izkušenj. Agata ne ve prav dobro, kaj je prosti čas. Vsak dan vadi jogo, bere, veliko potuje, hodi v gledališče tudi takrat, ko v njem ne dela, in ves čas išče nove izzive. Vikende, ki jih preživi doma, lahko prešteje na prste ene roke. Želela bi več časa za knjige, naravo, kuhanje, jezike, pisanje, študij in eksperimentiranje z glasom in zvokom. Pravzaprav bi si želela več časa zase. In potem pove nekaj, kar je v vsej zgodbi o novi direktorici Mittelfesta najbolj zgovorno: »Vse v umetnosti imam rada, a najraje oder.« Nekaj časa bo zdaj dala prednost festivalu v Čedadu.
Direktorica bo postala oktobra. Umetnica pa bo ostala.
