Že dolgo se tudi v nogometu dogaja nekaj, kar opažamo tudi na drugih področjih, pri stvareh, ki so lepe in pomembne in zanimajo ogromno ljudi. To se dogaja na primer pri mestih in običajno ta pojav opišemo z besedo gentrifikacija. Danes je nogomet šport, kjer se vsi družijo z bogatimi arabskimi princi, predsedniki, slavnimi osebami in politiki. Nogomet, to vsi vedo, igra pomembno vlogo, ko gre za služenje milijonov, pa tudi za pridobivanje sentimentov ljudi.
Zdaj vsi vemo, katere znane in slavne, tudi kakšne kronane glave so vmes, navijajo za Barcelono ali Madrid, Bayern, Liverpool, Aston Villo, Arsenal in tako naprej.
Za Arsenal je od otroških nog navijal tudi britanski pisatelj Nick Hornby, ki je napisal nekakšno biblijo nogometnega navijača, Fever Pitch ali Nogometno mrzlico. Takole se spominja, kako so se gledalci drli okoli njega. Bilo je v 70. letih: »In za tole dobiš 100 funtov na teden? Meni bi morali plačati 100 funtov, ker to gledam.«
Danes seveda za ta denar, pa četudi ne na teden, ampak denimo na minuto, sploh nihče niti kopačk ne bi obul.
In še sanjari Hornby, da bi si želel sveta, kjer bi vsi Arsenalovi igralci prihajali iz severnega Londona, iz okrožij 4 in 5, imeli svoje službe in igrali zaradi ljubezni do nogometa! No, vsi pa vemo, kako v nebo gredo danes plače nogometašev.
Resnična privlačnost nogometa pa je, da se takšna čudežna magija brez zvezdnikov, z napol amaterji, včasih še zgodi.
Lepo naključje je bilo, da sem bila med potovanjem po Islandiji v Reykjaviku prav na dan, ko je Islandija igrala izjemno pomembno tekmo. Prvič so bili na evropskem prvenstvu, kjer so v predtekmovalni skupini senzacionalno premagali Anglijo, mi pa smo takrat gledali, kako so jih potem Francozi vendarle nadigrali s 5 proti 2. Vsi smo bili tam, na tistem hribčku, z ogromnim ekranom, vzdušje je bilo prešerno in veselili smo se vsake dobre poteze.
No, tudi na zadnjem svetovnem prvenstvu so se dogajale kakšne podobne zgodbe, denimo, da so se palčki, kot so Zelenortski otoki, uspešno zoperstavili nogometnim velikanom.
Vendar nas lahko vsakršnih sentimentalnih predstav o tem, kako deluje nogomet danes, hitro ozdravijo že cene kart na svetovnem prvenstvu. Na uradni spletni strani Fife so segale od 60 dolarjev do več kot 10 tisoč, potem pa so do finala presegle vse razumne meje: cene so segale od 7 tisoč do 40 tisoč ali še več za VIP-sekcije.
VČASIH JE BIL NOGOMET ŠPORT DELAVSKEGA RAZREDA
Nekoč je bil nogomet šport za delavski razred, čeprav, mimogrede, marsikdo ne ve, da so prva pravila postavili aristokratski študentje na univerzi v Cambridgeu.
Nogomet je nekoč zbujal lokalno pripadnost, lokalne vrednote, tudi razredno pripadnost, danes ga poganjajo globalne prestižne znamke, v klube pa vlagajo milijarderji.
V teh okvirih se pogovarjamo: v obeh organizacijah, Uefi in Fifi, je veliko, ogromno denarja. Le da je na splošno razumeti, kot da je Infantinu veliko več do tega, da bi bilo denarja še več, kot je Čeferinu.
Spor med Infantinom in Čeferinom, ki sta začela na vrhu nogometa tako rekoč skupaj, leta 2016, takrat še kot zaveznika, zdaj traja že nekaj časa.
LETA 2018 JE ČEFERIN DEJAL: »DENAR NI TISTI, KI VLADA. NOGOMET NI NAPRODAJ.«
Po mnenju Čeferina je vse, kar dela Infantino, proti sami esenci, duši in srcu nogometa. Čeferin se v tem spopadu predstavlja kot branik nogometa pred finančnimi in političnimi interesi. Ob predlogih Infantina, da bi bila svetovna prvenstva na dve leti, je opozarjal, da je urnik že tako prenatrpan, igralci pa preobremenjeni in bolj izpostavljeni poškodbam.
Infantino pa je zdaj očitno šel predaleč, ne samo za Čeferina, ampak tudi za druge nogometne zveze, s predlogom, da bi del komercialnih pravic v tekmovanjih pod krovno zvezo Fife prodali zasebnim investitorjem, pri čemer so se omenjali tudi člani Trumpove družine. Že prej tudi zamisel, da bi število udeleženk svetovnih prvenstev še povečali, ni naletela na podporo. Zdaj je vse več nogometnih zvez, ki zahtevajo, da Infantino ne bi več kandidiral za nov mandat, volitve pa bodo marca prihodnje leto.
EVROPA JE PRI TEM VIDETI ZELO ENOTNA IN STOJI ZA STALIŠČI UEFE IN ČEFERINA.
Med razlogi Uefe je lahko tudi to, da ima svoje načrte širitve uveljavljene in prestižne Lige prvakov, ki se bo, kot kaže, tudi širila s klubi iz Srednje in Severne Amerike.
Čeferina včasih opisujejo kot neposrednega, spretnega in neizprosnega retorika in nekako si ga je tudi težko predstavljati, da bi Trumpu, tako kot je to storil Infantino, podelil nagrado za mir. No, vsaj tak vtis daje. Zdaj je njegov boj odločno usmerjen proti vdoru zasebnega kapitala v mednarodna tekmovanja najvišjega ranga.
Infantino in Čeferin sta oba prišla na vrh svojih organizacij, da bi pospravila s korupcijo prejšnjih vodstev. Čeprav je imel tudi Čeferin nekatere epizode – spomnimo se odstopa njegovega pomočnika Zvonimira Bobana, potem ko so spremenili statut, da bi lahko bil na čelu Uefe štiri mandate –, pa kaže, da je Čeferinova pot in razumevanje vodenja nogometa prevladujoča. Do volitev predsednika Fife marca prihodnje leto pa je še daleč in nekateri pravijo, da se je spopad šele dobro začel.
