Letos mineva 79 let od uveljavitve pariške mirovne pogodbe, s katero je po koncu druge svetovne vojne del Primorske pripadel tedanji Jugoslaviji, del pa ostal v Italiji. Na dan uveljavitve pogodbe, 15. septembra, praznujemo državni praznik priključitve Primorske k matični domovini.
Pogled v preteklost
V Parizu so 10. februarja 1947 podpisali mirovni sporazum med Italijo in zavezniškimi silami, zmagovalkami v drugi svetovni vojni. Italija se je morala kot poraženka odpovedati nekaterim ozemljem, ki jih je zasedla po razpadu Avstro-Ogrske ob koncu prve svetovne vojne in si jih zatem priključila na podlagi Rapalske pogodbe, sklenjene s Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev. Poleg Posočja, Vipavske doline in večjega dela Krasa na območju današnje Slovenije so s pogodbo takratni Jugoslaviji pripadli tudi Istra ter območje Reke, Zadra in jadranskih otokov. Na območju, ki ga je morala Italija predati na podlagi pariške mirovne pogodbe, so večino prebivalstva sestavljali Slovani. V Italiji pa je ostalo več naselij z večinsko slovenskim prebivalstvom na Goriškem in Krasu, ki so bila prej del avstrijske Primorske. Hrvaški je pripadlo precej ozemlja z večinsko italijanskim prebivalstvom v Istri. Na obalnem pasu med Trstom in Novigradom na Hrvaškem je pariška pogodba predvidela ustanovitev neodvisne države, Svobodnega tržaškega ozemlja.
Zgodovina tega območja
Mestno prebivalstvo na tem območju je bilo večinoma italijansko, podeželsko pa slovensko. Ozemlje pa v nasprotju z določili pogodbe nikoli ni dobilo guvernerja in ni bilo konstituirano kot država. Ves čas je bilo razdeljeno tudi na dva dela; cona A je bila pod anglo-ameriško, cona B pa pod jugoslovansko vojaško upravo. Svobodno tržaško ozemlje je bilo leta 1954 z londonskim sporazumom razpuščeno. Italija je dobila cono A s Trstom, Jugoslavija pa cono B s Koprom, Izolo, Piranom, Umagom in Novigradom. Takrat so meje takratne Socialistične republike Slovenije dobile obliko, ki jo je nato podedovala samostojna Republika Slovenija. Po ocenah zgodovinarjev je zunaj meja matične države ostalo skupaj približno 140.000 Slovencev. Z ozemlja, ki je pripadlo Jugoslaviji, se je v Italijo izselilo od 200.000 do 300.000 ljudi, od tega 27.000 iz Slovenije, je leta 2000 ocenila mešana slovensko-italijanska komisija zgodovinarjev. Dokončno je bila meja med Italijo in Jugoslavijo potrjena z osimskimi sporazumi, podpisanimi 10. novembra 1975 v italijanskem mestu Osimo. Republika Slovenija je po osamosvojitvi leta 1992 prevzela pravno nasledstvo podpisnice sporazuma.
Državni praznik od leta 2005
Italijanski fašistični režim je z začetkom že kmalu po prvi svetovni vojni več kot 20 let nasilno zatiral in poitalijančeval slovensko in hrvaško prebivalstvo. Ukinili so slovenske šole, prepovedali rabo slovenskega jezika v javnosti in uradih, prisilno so potujčili priimke in krajevna imena. To je vzpodbudilo množičen upor prebivalstva, ki se je nadaljeval med drugo svetovno vojno, tudi po kapitulaciji Italije in nemški okupaciji septembra 1943. Leta 2005 je Slovenija razglasila 15. september za državni praznik, ki je bil sprva poimenovan praznik vrnitve Primorske k matični domovini. V času vlade Roberta Goloba je DZ praznik oktobra 2024 preimenoval v praznik priključitve Primorske k matični domovini.
Polemike glede spremembe imena
Vlada Janeza Janše želi zdaj ime praznika vrniti na prvotno različico, čemur na Primorskem povečini ostro nasprotujejo. O predlogu mora odločati še državni zbor, tako da letos praznik ostaja pod dosedanjim imenom.
Osrednja prireditev je bila v soboto v Lipici v organizaciji Občine Sežana. Sodelovalo je več kot 1000 nastopajočih, slavnostna govornica pa je bila predsednica države Nataša Pirc Musar.
