Za 70. rojstni dan si je podarila lastno knjigo Enkrat novinarka, vedno novinarka, ki je nedavno izšla pri založbi Sanje. To ni klasična avtobiografija, ampak pripoved o ljudeh, ki so zaznamovali njeno življenje in čas, v katerem so se dogajale velike spremembe. Za naslov knjige je izbrala očetove besede, ki jih je slišala ob diplomi. Janjin oče Tugo Klasinc je bil eden od ustanoviteljev Radia Koper. Bil je novinar, pozneje prvi urednik slovenskega televizijskega dnevnika in legendarni športni urednik na Televiziji Slovenija. Pred tem pa je delal tudi v diplomaciji. Mama Slavica, rojena Tržačanka in nekoč koncertna pevka, je delala v glasbeni redakciji Radia Koper: »Če ne bi bilo Radia Koper, ne bi bilo niti mene,« pravi Janja. Rodila se je v Kopru, družina pa se je kmalu preselila v Ljubljano. Kljub temu se ima za Primorko, njen drugi dom pa je že dolga leta Piran.
OČETOV »SAMO TEGA NE«
Zanimanje za novinarstvo se je pri Janji prebudilo proti koncu gimnazije, ko sta jo vse bolj zanimala politika in dogajanje v družbi. Oče nad njeno izbiro ni bil navdušen. »Rekel je: Joj, samo tega ne.« Bal se je, da je novinarstvo za žensko preveč zahteven poklic in da bo poseglo tudi v njeno zasebno življenje. »In je tudi bilo tako,« priznava danes.
Kljub njegovim pomislekom se je vpisala na takratni FSPN in postala novinarka. Očetove besede, izrečene ob njeni diplomi – enkrat novinarka, vedno novinarka – pa so se izkazale za preroške.
Tudi ko je pozneje prestopila v politiko, državno upravo in diplomacijo, je svet še naprej opazovala z očmi novinarke. Njena novinarska pot jo je med drugim pripeljala v Beograd. Leta 1988 je postala dopisnica Dela, pozneje pa je iz Beograda poročala tudi za televizijo. Tam je bila v času, ko se je Jugoslavija začela lomiti. Že ob vzponu Slobodana Miloševića je slutila, da skupna država ne bo mogla dolgo obstati.
BEOGRAD, KI GA NI POZABILA
V Beogradu je doživela tudi prisluškovanja in zasledovanja: »Nisem pustila, da bi mi s tem ovirali novinarsko delo.« Razpad države pa jo je vendarle bolel. Čutila se je tako Slovenka kot Jugoslovanka: »Ko sem videla, da država, v kateri sem odraščala, razpada, mi je bilo zelo tesno pri srcu.« V tem obdobju je Janja spletla številna prijateljstva. Nekatera so se zaradi razhajanj ob srbskem nacionalizmu končala, druga so se ohranila vse do danes.
Prav tam se je učila tudi od velikih tujih novinarskih imen, med njimi Christiane Amanpour, Laure Silber in Florence Hartmann. Od kolegov Jurija Gustinčiča in Dragiše Boškovića pa je prevzela pomembno novinarsko pravilo: na problem je treba pogledati, kot bi ga opazoval z letala – z distance – in informacije preveriti na vseh straneh.
KO NOVINARKA STOPI NA DRUGO STRAN
Pozneje je sama prestopila na drugo stran. V politiko jo je povabil Borut Pahor. Sprva je ponudbo zavrnila, nato pa jo je sprejela. Politika jo je, presenetljivo, prevzela. Predvsem zaradi občutka svobode: »Politika ti daje nekaj podobnega kot novinarstvo. Svobodo, da zagovarjaš tisto, v kar verjameš.« Ta izkušnja ji je omogočila pogled z obeh strani. Danes meni, da se v Sloveniji novinar po delu v politiki težko vrne v novinarske vrste. V tujini pa je dobrodošel.
V državni upravi se ni počutila posebej dobro, saj birokracija terja poslušnost, njej pa je bila svoboda vedno pomembnejša: »Jaz nisem človek za državno upravo.«
LJUDJE ZA IMENI
V knjigi se Janja Klasinc zato ne ukvarja samo s svojo potjo. Piše o ljudeh, ki jih je srečevala: od Milana Kučana, Janeza Drnovška in Zorana Đinđića do Janeza Janše, Igorja Bavčarja, Boruta Pahorja in številnih novinarjev, umetnikov ter drugih znanih osebnosti. Nekateri so jo presenetili, drugi precej manj. Denar po njenem mnenju v človeku predvsem spodbuja pohlep in ga lahko pokvari veliko bolj kot politika.
Med najtoplejšimi zgodbami v knjigi so tiste o umetnikih. Med njimi je zgodba o Zdravku Čoliću, ki je bil njena beograjska ljubezen in s katerim sta vse življenje ostala prijatelja.
Posebno mesto pa ima pri Janji glasbenik Momčilo Bajagić Bajaga, s katerim sta se spoznala v času, ko so mu zaradi neljube zamenjave z Boro Čorbo odvzeli vizum za nastope v Sloveniji. Iz naključnega poznanstva je tako nastalo dolgoletno prijateljstvo. Pozneje sta odkrila še eno neverjetno povezavo: Bajaga in njegova mama sta nekoč živela na istem stopnišču kot Janjina teta in sestrična.
KNJIGA Z MORJEM V OZADJU
Knjigo je Janja napisala v letu dni, večinoma na svojem piranskem balkonu s pogledom na morje. Pri pisanju se je opirala na očetove, mamine in svoje zapiske, spomine in podatke pa je preverjala v različnih virih. Po upokojitvi Janja znova piše. Za revijo Reporter pripravlja analitične članke, v katerih se poznavanje Balkana in mednarodnih odnosov prepleta z novinarskimi izkušnjami.
Kaj bi svetovala mlademu človeku, ki se v času družbenih omrežij, umetne inteligence in vse večjega nezaupanja v medije odloča za novinarski poklic? »Naj gre v ta poklic, če ga res čuti. A naj ve, da ne bo bogat, da ne bo imel veliko prostega časa in da ga bodo pogosto kritizirali. V zameno pa bo dobil nekaj, česar ni mogoče kupiti: zadovoljstvo, ko odkrije nekaj, česar drugi niso.«
