Ozke mestne ulice, poletna gneča, dolge kolone turistov, plaže, stopnišča in težko dostopne lokacije so del vsakdana motoristov reševalcev. Ko zazvoni telefon, ni časa za oklevanje.
Začne se tiha, a neizprosna bitka s časom, v kateri šteje vsaka sekunda.
»Ko si na motorju, razmišljaš predvsem o tem, kako boš čim prej prišel do človeka, ki te potrebuje. Hkrati pa moraš ves čas skrbeti, da boš varno prišel od točke A do točke B. Če ne prideš do poškodovanca ali bolnika, mu ne moreš pomagati,« pojasnjuje.
Vsakodnevno se podaja na najnujnejše intervencije. A njegova ljubezen do dela v zdravstvu se ni začela na motorju, v reševalnem vozilu ali na urgenci. Rodila se je že v otroštvu, ko je z občudovanjem opazoval ljudi, ki priskočijo na pomoč prav takrat, ko jih nekdo najbolj potrebuje.
DEČEK, KI JE ŽELEL SLEDITI REŠILCU
Pri dvanajstih letih ga je mama peljala na trening malega nogometa. Med vključevanjem na hitro cesto ju je prehitel rešilec z modrimi lučmi in glasno sireno.
»Spomnim se, da sem mami rekel: »Hitro, peljiva se za njim.« Seveda mi je odgovorila, da tega ne smeva in da je prehiter za naju. Bil sem razočaran, a takrat sem se odločil, da bi nekoč rad delal prav to.«
V bližini njihove hiše je bila prometna cesta, na kateri je pogosto prihajalo do nesreč. Kadar so se zaslišale sirene, je mladi Nick sedel na kolo in se odpeljal proti kraju dogodka. Ne zato, da bi opazoval posledice nesreče. Opazoval je ljudi, ki so pomagali.
»Vedno sem občudoval reševalce. Zanimalo me je, kako v tako težkih situacijah pomagajo ljudem. Od nekdaj sem imel v sebi željo, da bi bil tudi sam nekdo, ki pomaga drugim.« Ta želja ga je spremljala skozi odraščanje. Po končani srednji zdravstveni šoli je študij nadaljeval na Fakulteti za vede o zdravju, kjer je diplomiral. Danes poudarja, da je izobrazba šele začetek.
Pot do motorista reševalca je dolga in zahtevna. Preden se je lahko usedel na reševalni motor, je moral pridobiti leta izkušenj na terenu.
»Intervencije si moraš prislužiti. Začneš s prevozi pacientov in postopoma napreduješ. Da lahko voziš takšen motor, moraš imeti kup izkušenj v nujni medicinski pomoči, vozniško dovoljenje A kategorije in predvsem pravo miselnost. To ni dirka. To je odgovornost. Cesta ne odpušča. Če imaš izpit za motor, še ne pomeni, da ga znaš voziti v nujni vožnji. Pomembno je, da znaš ostati miren in sprejemati pravilne ter hitre odločitve tudi takrat, ko so okoli tebe kaos, pritisk in strah.«
Ko motorist reševalec prispe na kraj dogodka, je pogosto prvi in edini reševalec ob bolniku ali poškodovancu.
»Velikokrat si sam. Sam moraš oceniti stanje, sprejeti prve odločitve in začeti pomagati. Takrat ni veliko časa za razmišljanje.« Prav zato so zanj neprecenljive izkušnje starejših sodelavcev Andreja Kandide, Gregorja Starčiča in Tomija Boškina, ki so ga skozi leta učili in mu predajali znanje.
»Veliko sem se naučil od njih. Pomembno je, da si med seboj pomagamo in da znanje prenašamo naprej na mlajše generacije. Tako rastejo dobri reševalci.«
Danes je tudi sam eden tistih, ki svoje znanje in izkušnje predaja naprej. A kljub številnim intervencijam, zahtevnim trenutkom in kilometrom, prevoženim v nujni vožnji, ga še vedno vodi ista misel kot nekoč, ko je kot deček ob prometni cesti z občudovanjem opazoval reševalce: pomagati človeku takrat, ko pomoč najbolj potrebuje.
ZGODBE S TERENA
»Ko pridem v službo, skušam čustva pustiti v omari. Če želiš človeku pomagati, moraš ostati zbran. Na terenu ni prostora za paniko,« pripoveduje Nick.
Njegov delovnik sestavljajo zgodbe, ki bi marsikoga zaznamovale za vse življenje. Hude prometne nesreče, srčni zastoji, delovne nesreče, utopitve, življenjsko nevarne alergijske reakcije in nujna stanja otrok so dogodki, s katerimi se srečuje skoraj vsakodnevno.
Motoristi reševalci v Kopru pokrivajo vse štiri občine slovenske Istre in na teren odhajajo predvsem takrat, ko šteje vsaka minuta, lokacija bolnika pa je težje dostopna in oddaljena. Njihova prednost je hitrost in dostopnost. Med aprilom in novembrom lani so opravili kar 220 intervencij, letno pa jih z motorji opravijo okoli 400.
»Ko zazvoni telefon, pogosto ne veš natančno, kaj te čaka. Včasih dobiš zelo malo informacij in šele na kraju ugotoviš, kako resna je situacija. Takrat moraš biti pripravljen na vse.«
Njihov povprečni odzivni čas znaša sedem minut in pol. Do človeka, ki ne diha. Do poškodovanega otroka. Do nekoga, katerega življenje je pod vprašajem.
Prav zato so motorji v obalnem prostoru motoristi reševalci tako pomembni.
»Poleti posredujemo na plažah, pri utopljencih, v ozkih ulicah starega mestnega jedra, po stopnicah, v trgovskih centrih. Motor nam omogoča, da pridemo skoraj do vrat. Velikokrat precej hitreje kot reševalno vozilo.« Toda pot do pacienta je pogosto zahtevnejša, kot si ljudje predstavljajo. »Velikokrat nas vozniki in pešci sploh ne opazijo. Zaradi hitrosti, gneče ali nepazljivosti. Zato moraš ves čas razmišljati nekaj korakov naprej.«
OBJEM, KI GA NE POZABIŠ
Čeprav se v letih dela nabere nešteto intervencij, se nekatere zgodbe človeku za vedno vtisnejo v spomin. Ena takšnih je intervencija v Piranu, kjer je pomoč potreboval mlad sladkorni bolnik v hudem nezavestnem stanju.
Dispečerski center mu je posredoval klic, reševalec Nick pa je začel svojo ustaljeno rutino. Hitro je pripravil opremo, preveril podatke in se odpravil na pot. Navigacija je kazala skoraj pol ure vožnje.
»Vedel sem, da nimam toliko časa.«
Poletna sezona je bila skoraj na vrhuncu. Ceste so bile polne vozil, Piran preplavljen s turisti. Med vožnjo motoristi reševalci navigacije skoraj ne spremljajo, saj je zaradi hitrosti in gostega prometa to preveč nevarno. Zato jih na ključnih točkah usmerja dispečer.
Ko je prispel v mesto, ga je v bližini lokacije pričakalo dekle. »Stekla je pred menoj in mi kazala pot med ozkimi ulicami povsem do vrat hiše.« Fant je bil hudo nezavesten. Nick je z motorja vzel opremo, ocenil stanje in začel z oskrbo. Ves čas je bil v stiku z zdravnikom, ki je spremljal intervencijo in odobraval nadaljnje postopke zdravljenja.
Minuta za minuto. Korak za korakom. Potem pa se je zgodilo tisto, zaradi česar se reševalci vedno znova vračajo na teren.
Fant je odprl oči. »Ko se je začel zavedati, kaj se dogaja, me je pogledal in me hotel objeti.« Nick se z iskrico v očeh spominja trenutka hvaležnosti fanta, ki mu je rešil življenje.
»Takšna zahvala pomeni več kot katerokoli plačilo. To je tisto, kar ostane. Rešeno življenje.«
Prav zaradi takšnih trenutkov se vedno znova usede na motor in odpelje na novo intervencijo.
Ne zaradi adrenalina.
Ne zaradi hitrosti.
Zaradi ljudi.
