Režiser Ivan Loboda in dramaturginja Helena Šukljan sta se letos lotila novega projekta, ki ga bodo javnosti premierno predstavili v petek, 9. oktobra. Naslov Ledene slike prihaja iz naslova finskega dramskega besedila Jääkuvia Kristiana Smedsa, ki je služilo kot vstopna točka v avtorski projekt. Pri besedilu predstave so delali skupaj, kar je ekipo močno povezalo skozi ustvarjalni proces. »Če se neka skupina dobiva mesec in pol dni s pozitivno energijo, iz tega zagotovo nekaj mora ratati,« je na današnji tiskovni konferenci povedal igralec in letošnji Tantadrujev nagrajenec Vladimir Jurc.
Poleg njega je igralska zasedba zelo generacijsko raznolika: igrali bodo tudi Bernarda Oman, Lana Komar, Anja Drnovšek, Luka Cimprič, Rok Matek, Filip Žunić ter 13-letni Artur Cocetta Komar, zaradi katerega bo predstava Ledene slike izjemoma imela posebno uro izvedbe. Ker kot mladoletnik svojega dela ne sme opravljati po 20. uri, bo ura začetka predstave premaknjena na 18.30.
Predstava govori o družinskih odnosih in različnih čustvih, ki nastajajo znotraj nje. Kot je povedal režiser in scenograf predstave Ivan Loboda, pa lahko predstava vsak posameznik vsaj v enem trenutku prepozna in mu to tudi lahko nekaj odpre: »Skoncentrirali smo se na odnose med različnimi generacijami v družini in kako to vpliva na vse, tudi najmlajšega člana družine, ki jo opazuje.«
Kot dodaja, danes v gledališkem izrazu pogreša več prostora za osebne teme, ki se dotikajo vsakogar, vendar se morda zdijo premalo intelektualne ali angažirane, da bi bile vredne uprizoritve: »Meni pa se zdi ravno nasprotno, da je v času politične agonije in vse prenasičenosti sveta prav, da govorimo tudi o tem, od kod izhajamo, kar nas krepi in obremenjuje v življenju. Ta predstava je moj globoki izraz, kljub temu da je nastala iz avtorstva vseh nas.«
Posebna lokacija predstave
Posebna je tudi lokacija izvedbe, ki bo v Protokolarno-prireditveni dvorani sv. Frančiška Asiškega, nekdanji cerkvi. Ta odločitev je predstavi prinesla veliko, a je bila hkrati tudi tehnični izziv. Kot je poudarila direktorica Gledališča Koper Katja Pegan, je bil velik izziv pred tonskimi tehniki, a je Martin Belac svojo nalogo opravil vrhunsko: »Brez odličnih tehnikov si gledališče nima kaj pomagati. Samo s hišnikom nas že dolgo ne bi bilo več.«
Dvorana je namreč dolga 26 metrov, široka 12 metrov, visoki stropi pa predstavljajo posebno problematiko za ton.
»Prostor je zelo inspirativen. Ko sem prvič prišel, sem se ga ustrašil, a sem se nato vprašal: kaj on meni da. Nisem razmišljal, kaj mi vzame. Da pa mi možnost uprizarjanja simultanih prizorov.« poudarja režiser. Kot dodaja, se predstava ne dogaja kronološko, začne se z današnjim dnem, a se skozi čas prebija vse do 30 let nazaj, tako da osvetli družinsko zgodbo.
Predstavi sicer predhodita dve predpremieri za abonente že v sredo in četrtek, po petkovi premieri pa bo predstava uprizorjena še 10., 12. in 13. oktobra.
